Kolesarjenje članov društva Koloart po Savinjski dolini in Šaleški dolini

Avgust 2019

1. dan: Rimske toplice – Celje

Izhodišče naše poti je bil zdraviliški kraj z zgledno zgodovino in temu primernim imenom – Rimske toplice. Njegovo “srce” je termalno zdravilišče, po katerem je kraj tudi dobil ime. Po krivici mu nismo namenili dovolj časa, a za vse, ki se bodo tja vrnili kdaj kasneje, je ob strani nekaj faktografskih podatkov za spodbudo.

Do izhodišča se je tokrat pripeljal vsak sam, najbolj “pogumni” in trajnostno ozaveščeni (žal se s tem podvigom lahko pohvali le naša e-kurirka Andreja), pa so pot ubrali z (za upokojence brezplačnim) vlakom.

Začetek je bil zelo tradicionalen – z malico. No, priznati je treba, da so se nekateri pripeljali kar od daleč, pred nami pa je bil naporen dan, poln doživetij, kar je tudi dolgoletna tradicija. Naporni pa so bili tudi pozdravni objemi in druge “razuzdanosti”, na katere sedaj niti pomisliti več ne smemo. Zato se je tudi bilo treba okrepčati!

Za ogrevanje koles in kolen smo najprej odpeljali slabih 10 km dolgo in manj kot uro trajajočo “turico” po zelo blago vzvalovljenem terenu do pivovarniške metropole Laško. Tam smo kolesa zložili k prvemu počitku ter se peš v spremstvu lokalnega vodiča odpravili raziskovat znamenitosti mesta. Mednje se uvršča nadškofijska cerkev sv. Martina, ki je cerkev z dolgo zgodovino, saj je tam bil v duhovniški stan posvečen ter tudi 5 let tudi vikar pridigal Primož Trubar. Za ogrevanje v kasnejša spoznavanja s pivom ter njegovo zgodovino smo si ogledali razstavo Pivovarniških mojstrov, pivovarna Laško pa nam ni hotela odškrniti vrat v svoje skrivnosti, zato smo se (brez njihovega piva) poprajeni odpravili v mestno pivnico Savinja, v senco košatih kostanjev ter zvok žuborenja bližnje, enako poimenovane reke.

Tam so nas pričakale lokalne dobrote v obliki slastnih prest, ki so nas pospremile v prvo posvetitev v skrivnosti pivovarstva pod someljejskim vodstvom Domna Trkulja iz pivovarne GreenGold. Na naših mizah se je zvrstil nabor piv zahtevnejše ravni “craft”, ki so nas, pospremljena s strokovno in zanimivo razlago, uvedla v višje ravni pivoljubstva. Degustacijo smo okronali z naborom lokalnih pivskih specialitet z roštilja, ki so prav tako bile izboljšane ob uporabi piva.

Iz Laškega nas je pot vodila preko ene od tamkajšnjih znamenitorsti – Črnega mostu, ki se pne preko pritoka Savinje, potoka Žikovce, pa nato vzdolž Savinje vse do “knežjega mesta”  Celja. Hribčki praviloma ravninske Savinjske doline so nam prvič nekoliko “pokazali roge”, a zaenkrat še ni bilo nič hujšega.

V Celju smo kolesa pustili v našem prenočišču, slikovitem, z grafiti mladih celjskih ustvarjalcev, v katerih so na podlagi urbanih mitov in legend likovno in z zgodbami predstavili zgodovino, ponudbo in lokalne posebneže Celja, obogatenem mladinskem hotelu MMC, saj so na nas že pričakovali vodiči Pokrajinskega muzeja Celje. Le-ta v svojem drobovju skriva kar nekaj znamenitosti, posebno privlačne pa so slikovito “mesto pod mestom” oziroma ostanki nekdanje rimske naselbine, ki so predstavljeni v kleti, zgodovina Celjskih grofov, plemičev, ki so pomembno posegli v politična dogajanja svojega obdobja v pretežnem delu Evrope ter sloviti Celjski strop, edini ohranjeni, s tempero na platno poslikan strop južno od Alp, ki se s svojo velikostjo 142 kvadratnih metrov uvršča med največje podobne stvaritve v Evropi. V spoznavanje zgodovine so nas uvedli zagnani in strokovni vodiči Pokrajinskega muzeja Celje, posebno nas je navdušila karizmatična Rada Hriberšek, ki nam je predstavila Celjski strop ter nam (brezplačno) dovolila ogled še prostalega dela Stare grofije z množico zanimivih predmetov, slik in pohištva. Sprehod nazaj do naše nastanitve je izkoristil domačin knežjega mesta, naš “capo” Boruta, da nas je popeljal v zgodbo svojih spominov iz mladosti in skritih kotičkov, ki jih je najraje obiskoval. Na sprehodu smo se tudi slikali z v bron odlito Almo Karlin, slavno celjsko meščanko, ki je bila že v začetku 20. stoletja svetovna popotnica, pa tudi pisateljica in še drugače zelo posebna in edinstvena ženska.

Večer smo zaokrožili z večerjico v obliki ciganskega golaža, obiskom lokalne sladoledarne v mestnem središču in ob posedanju in pogovorih v prijetni kavarni ter še lepšem odprtem vrtu le-te v pritličju MMC-ja.

2.dan: Celje – Velenje

Jutro nas je pričakalo z manjšo ploho, kar je našemu prvotnemu načrtu o jutranjem vzponu na Celjski grad malo “zamešal štrene”, saj je to pomenilo da je lahko steza, po kateri smo se nameravali povzpeti, blatna. Zato smo se razdelili, tisti “srčni” so zajahali kolesa ter se na hrib vzpeli po cesti, ostale pa je Borut naložil v keson svojega “kamiončina”. No, in na vrh smo prišli skoraj istočasno.

Sprejela nas je vodička, ki nam je predstavila zgodovino tega objekta, katerega že nekaj časa intenzivno obnavljajo ter je z rednimi prireditvami (do še nedavnega) bogatil dogajanja knežjega mesta. No, grožnjam virusov navkljub pa so na gradu vseeno svoje stojnice postavili zanesenjaki za obujanje srednjeveških običajev iz vrst lokalnega društva, tako da se je vendale nekaj “dogajalo”.

Po povratku v dolino, oz. pogosteje uporabljano – “kotlino” smo ponovno zajahali svoje dvokolesne konjičke ter šli še na “poslovilni” paradni obhod mestnega središča, na katerem smo še zadnjič preleteli mestne znamenitosti in zakrpali nekatere manjkajoče detajle. Zaključili smo na “mestni plaži” ob Savinji, od koder smo pot po prijetni kolesarski stezi podaljšali v smeri našega naslednjega cilja – Žalca. Naša steza se je sicer v nadaljevanju zožila v enoslednico, a užitku vožnje po bujnem zelenilu ob nabrežjih Savinje se nismo bili pripravljeni odpovedati. Tik pred Žalcem smo si imeli priložnost ogledati še slikoviti Krajinski park ribnik Vrbje, ki je z opazovališčem ptic ter predvsem priročno gostilnico priljubljena izletniška točka domačinov. Okolico in dostop do ribnika je z raznolikimi klesanimi lesenimi skulpturami še dodatno olepšal amaterski kipar, sicer upokojeni rudar iz Podvina pri Žalcu  Vinko Kovačec. Od ribnika je bil do naše naslednje postaje – fontane piv Zeleno zlato, le še prav kratek kos poti.

Vse bolj priljubljena fontana je bila naslednja postaja naše “male šole” poznavanja piv in, opogumljeni z nedavno pridobljenimi znanji iz Laškega, smo se Koloartovci navdušeno vrgli v nova pivska spoznavanja in doživetja. Naše razpoloženje je ob tem tako poraslo, da nas je na lepem bil en sam smeh in Janez Urbanc je navdušeno ugotovil, da: “..se je Žalec nepričakovano spremenil v Veselec.”. Kar težko se je bilo ločiti od privlačnih pivskih pitnikov, a program je že klical h kosilu v le streljaj oddaljeni kmečki turizem Rotovnik v Gotovljah.

Okrepljeni s telečjo obaro in okusno sladico smo nato pot nadaljevali ravno preko glavne ceste neposredno v samo osrčje nasadov zelenega zlata – hmelja. Ker je nekaj dni nazaj v teh krajih pustošilo hujše neurje, smo žal videli tudi prizore škode, ki jo je le-to naredilo na več kot 5 metrov visokih žičnicah, na katere se vzpenjajo rastline hmelja.

Pot nas je sicer vodila v mesto Polzela, a ob poti je bila še ena zanimivost, ki jo je bilo vredno obiskati – zavetišče za rešene konje, ki pri svojih lastnikih niso bili dobro oskrbovani – Rehabilitacijski center Petra. Sprejela nas je predsednica društva ter oskrbnica živali Natalija Nedeljko, ki nas je poučila o njihovih zadolžitvah ter nas popeljala skozi hleve na ogled njihovih varovancev.

Od RC Petra do naše naslednje oglednje točke – gradu Komenda v polzeli je bilo nato za le dober kilometer poti. Tam nas je že čakala prijazna gostiteljica Manuela, ki je istočasno “duša” tamkajšnjega TIC-a. Izvedeli smo, da je Komenda ime za najmanjšo upravno enoto viteškega reda, oziroma nekdaj tudi posestvo premožnega malteškega viteškega reda. Komende so v Sloveniji še na nekaterih drugih lokacijah, a njihova nekdanja vsebina je bila povsod ista. Komenda v Polzeli je brezhibno urejen grad, v katerem gostuje cela vrsta vsebin, od poročne dvorane do knjižnice in razstavišča, izvajajo se različni seminarji in izobraževanja, ima restavracijo in bife, izbo z osebnimi predmeti domačinke – pesnice Neže Maurer, v njem pa si je svoj kotiček izbojeval tudi slovenski ekstremni kolesar Dejan Glavnik, prvi slovenec, ki je s kolesom v petih letih obkrožil svet ter ob tem naredil kar 112.000 kilometrov. Komendo je pogosto obiskoval tudi dr. France Prešeren, ki je obiskoval tam živečega svojega strica Antona Muhavca, župnika na Polzeli.

V Polzeli bi se lahko zadržali še veliko dlje, saj je tam še en zanimiv grad Šenek, pa še kakšna druga zanimivost, a tokrat smo se mimo Šenka le zapeljali ter nanj vrgli lep pogled in nadaljevali pot proti Velenju. Po poti nas je ujela (na srečo) kratka ploha, tako da smo v to nekdaj rudarsko mesto pridivjali kot furije, vsak po svoje in čim bolj hitro, in to direktno v našo tamkajšnjo nastanitev v Mladinskem hotelu Velenje.

Časa do večerje v Ribiškem domu, klubskem prostoru ribičev ob zelenem Škalskem jezeru, je bilo še dovolj, da smo se stuširali in preoblekli v sveža, pražnja oblačila. Tradicionalno ribjo pojedino v prijetni gostilnici tik ob jezeru nam je s svojim predavanjem o ribjem življu v jezeru popestril predsednik tamkajšnje ribiške družine Jože Šumah, po obedu pa je bilo še dovolj časa za nočni sprehod skozi lepo urejeno mestno središče Velenja, ki ga lahko pohvalimo tudi kot mesto, kjer je zelo lepo poskrbljeno za kolesarje, posebno privlačna je široka steza tik ob reki Paki.

3. dan:  Velenje – Zreče

Ta dan nas je čakal nekoliko bolj razgiban teren, zato smo zjutraj kar pohiteli, da čim prej prečimo Vinsko goro do prve atrakcije. Pot je bila primerna – “ozaljšana” s kar nekaj ostrimi vzponi in z veliko lepimi razgledi, najlepšim pa od monumentalne cerkve Sv. Janeza.

Prvi postanek tega dne je bil za kolesarje res prava “atrakcija”, saj je lastnik domačije Blažiš, g. Peter Habe, največji slovenski zbiralec koles. V svojih “razstavnih prostorih”, ki so sicer skednji, kašče in garaže njegove domačije. jih ima vseh sort, od tistih najstarejših z ogromnimi sprednjimi kolesi, do “specializiranih” obrtniških koles za šivilje, mesarje, brusače, vojake in še vrsto drugih poklicev (od katerih mnogi danes ne obstajajao več), otroških, z dodatnimi pogoni za stroje, itd. Poleg so posebej zbirke različnih kolesarskih luči, zvoncev, sedežev… In ko se ti od samih koles zvrti v glavi, Peter odškrne majhna kvadratna vratca, ki odpro pogled na sosednji skedenj, kjer so neočiščena kolesa še zložena v skladovnicah. Celi kupi takih koles… In da je na koncu mera polna, nas Peter popelje še na podstrešje svoje hiše, kjer ima zbirke mečev, orožja, čelad, klobukov, starih slik, … starin skratka, da jih ne prešteješ v treh dneh, ne pa v dobri uri!

A ni bilo milosti, naslednja doživetja so nas že pričakovala le borih nekaj kilometrov stran, v Dobrni, kjer je slikovit zdraviliški park pravkar dopolnil častitljivo 200-letnico. Domače turistično društvo se je zato še posebno potrudilo, da je zasijal v vsem svojem sijaju – poleg številnih eksotičnih dreves in rožnih gredic ponuja namreč še 5 zdravilnih energetskih točk ter objekte, ki jih v parkih običajno najdemo – pavlljon, igrala, ipd. V skrivnosti parka nas je uvedla članica lokalnega turističnega društva Irena Žagavec.

Ker nam vremenarji niso obetali nič lepega smo kmalu oddrveli našemu naslednjemu ogledu naproti, v bližnji kraj Vitanje, v katerem je postavljen čisto pravi center vesoljskih tehnologij. Poimenovali so ga po pionirju astronavtike Hermanu Potočniku – Noordungu, vizionarju slovenskega rodu, ki je področje astronavtike obogatil s številnimi odkritji in spoznanji. Da pa muzeja ne bi ogledovali lačni, so za nas poskrbeli v bližnji gostilni Kuzman, kjer so nas okrepčali s kosilom, del katerega so bile tudi lokalna specialiteta “vitanjske klobasice”.

Ogled muzeja je bil ravno prav dolg, da so se z neba zlile vse kaplje, ki jim tam več ni bilo obstanka, tako da smo pot lahko nadaljevali brez pelerin. Odsek do Zreč preko grička Loška Gora se je tokrat izkazal za ne-goratega, saj nas po prijetni gozdnati soteski ni prav nič izmučil in v naš hotel Pod Roglo smo prispeli po zadanem časovnem načrtu še ravno prav zgodaj, da je ostalo nekaj časa za obisk pri našem dolgoletnem članu Dušanu Stroparju in njegovi ženi Hildi, ki sta v naši druščini prebrcala številne gričke, ter sta v Zrečah domačina.

Zreče ležijo ob vnožju Pohorja, zato je bila za večerjo ponujena lokalna enolončnica “pohorski lonec”. Večer je zaokrožila vodena degustacija vrhunskih vin bližnje vinske kleti Zlati grič iz Škalc pri Slovenskih Konjicah. Vinska znanja in skrivnosti nam je v pravem razmerju med poljudnostjo in strokovnostjo podal glavni enolog kleti Sašo Topolšek, in le težko smo se odločili, ali je bilo boljše enologovo predavanja ali degustirana vina …

4. dan:  Zreče – Celjska koča

Četrti dan našega popotovanja smo znova začeli s prav kratko relacijo – le do vinske kleti Zlati Grič v že omenjenih Škalcah pri Slovenskih Konjicah. Novi poslovni prostori s kletjo so nastali popolnoma na novo le nekaj let nazaj, njihova glavna odlika pa je, da so svoje velike razsežnosti “sramežljivo” skrili v podzemlje ter jih skoraj neopazno vkomponirali v prekrasno panoramo vinskih gričev pod temnimi pohorskimi gozdovi. Ker smo degustacijo “oddelali” že prejšnji dan, smo se tokrat lahko bolj posvetli občudovanju lepih arhitekturnih rešitev ter tehnologije napredne vinske kleti.

Pri nadaljevanju poti smo mesto Slovenske Konjice obšli po obrobju ter se podali neposredno do slovite Žičke kartuzije, skrite v kotlini ob vasi Špitalič. V Kartuziji, ki je bila dolgo let zelo živa in vplivna, se po še daljših letih njenega propadanja ponovno vršijo prenovitvena dela. Pod vodstvom vodičke smo spoznali tako zgodovino kompleksa kot tudi trenutne aktivnosti in načrte za prihodnost, v grajski lekarni, ki proizvaja svoje izdelke iz pridelka na bližnjem zeliščnem vrtu, pa smo se založili z različnimi eliksirji in čajčki za boljše zdravje.

Do kosila na turistični kmetiji Jager smo morali odbrcati še malo vzpona, ki pa glede na čisto sveže položeni asfalt pravkar razširjene ceste, ni bil tako zelo naporen. Gospodinja Urška nas je pogostila z okusnimi mineštrami in slastno sladico, po obedu pa je ostalo še enkaj časa za prijeten počitek na travi pred hišo ter uživanje v razgledih.

Na poti naprej v dolino po cesti, ki od Celja vodi proti Štoram, Šentjurju in naprej do Šmarja pri Jelšah, so nas znova začele plašiti dežne kaplje. Le-te pa se tokrat niso ustavile pri kratki plohi, ampak so se razvile v “besno” neurje, pred katerim smo po najboljših močeh bežali v zaklon Celjske koče na vzpetimi nad mestom. Nekateri so se pri tem izkazali za neustrašne in se, kljub bičanju dežja ter valenju vode, peska in gramoza preko cestišča, sami prebili do koče. Druge so z kamiončinom reševali Borut in njegova pomočnika Marjan in Branko. Do kože in kosti smo bili premočeni prav vsi, le da so bili “zmagovalci vzpona” ob tem neskončno ponosni na svoj dosežek, ob katerem so temeljito preskusili meje lastnih zmožnosti.

Ker pa je bil to naš zadnji večer, je bilo treba še pripraviti tradicionalne “nastope”. Zaradi odsotnosti baletk “umetelnega” plesa tokrat ni bilo, so pa bili “tradicionalni” skeči, ki so nas, kot vedno, dodobra nasmejali! Tudi plesa je bilo on zaključku programa kar nekaj … skratka večer, kot se pritiče Koloartovskim…

5. dan: Celjska koča – Rimske toplice

Zjutraj je bilo najprej treba “zaceliiti rane”, nastale pri evakuaciji ob padavinah prejšnjega dne. A po zajtrku smo bili urno ponovno na kolesih. Prva pot je nas je vodila do groba slavne celjske popotnice Alme Karlin v bližnji Svetini. Vmes smo se še ustavili v Svetinski cerkvi in zapeli “eno blagozvočno” v čast Almi in seveda vsem nam.

Pot do naše naslednje destinacije, že druge kartuzije na naši poti Jurkloštra, nas je vodila preko razgibanih gričkov ter skozi kraje, za katere do tedaj še slišali nismo. Dobra ura in še malo in cilj, skrit v ozki dolini ob potoku Gračnica, se je pokazal pred nami. Tam nas je najprej pričakalo okrepčilo v obliki še tople pehtranove potice gospodinje Milene Kozmos s kmetije Kozmos. Zraven nas je ogrela še s toplim čajem Popotnega meniha, prav tako izdelkom svoje kmetije.

V skrivnosti Jurkloštra nas je povedla vodička Magda Stopinšek, ki nas je popeljala skozi njegove prostore, katerih dobršen del sta žal uničili vihri vojn in časa ter seveda v najbolj slaven kotiček kartuzije – prostor, kjer bi naj bila pokopana Veronika Deseniška. Za oživitev kartuzije se danes zavzemajo člani Zavoda ODON, ki so nam tudi pomagali pri organizaciji obiska v tem odročnem, a zelo slikovtem kraju, v katerega danes zaide kar premalo obiskovalcev.

Spust do našega izhodišča nas je vodil skozi skrivnostno dolino potoka Gračnica, od koder smo lahko opazovali kmetije, razmetane na redko po vseh okoliških hribčkih. Kar nekaj med njimi bi jih še bilo vrednih obiska, ker ponujajo zdrave, naravne in dobre domače izdelke.

A urnik nas je preganjal do zadnje točke naše poti in obenem izhodišča – Rimskih Toplic. Pred slovesom smo skupaj pojedli kosilo v domači gostilni Danijela Hochkrauta. Sledili so še zadnji objemi (kdo bi si mislil, da bodo znova postali tako grešni in to za toliko časa ???) in razkropili smo se nazaj na svoja domovanja.

Kaj bi rekla za konec: v tem koncu Slovenije Koloartovci še nismo bili, čeprav sicer ostaja v Sloveniji le še malo tistih kamnov, ki jih še nismo preobrnili s svojimi “kramparcami”. A kljub temu je tukaj ostalo neodkritih še cel kup zanimivosti in lepot, ki bi se jih dalo strniti v vsaj še en prav tako zanimiv, seveda vedno kolesarski, izlet.