Petdnevno kolesarjenje članov društva Koloart po Zasavju:
Ali raje: zakaj da.
A dajmo se najprej izogniti toponimu Zasavje in raje uporabimo bolj uveljavljen izraz »Revirji«.
Ko nekomu omeniš, da bi šel dopustovat v Revirje, te malo »čukasto« pogleda, češ: »Tam vendar nimaš kaj za početi!«. Tipičen turist o Zasavju kot destinaciji ne razmišlja, saj je le-to v kolektivnem spominu še nadalje uveljavljeno kot »degradirano in onesnaženo območje«. Rudarski revirji pač – premog, prah, črna barva Save in podobno – ne pa turizem!. To se je odrazilo tudi na naši praktični izkušnji ob iskanju namestitve za 40 ljudi na vrhuncu turistične sezone konec julija in začetek avgusta: lokalni penzioni takrat zaprejo vrata zaradi letnih dopustov. To pomeni, da turistov ni!
Zato ne začudi izjava mojega prijatelja Dušana Kastelica, sicer domačina iz teh krajev, da smo bili skupina 40 kolesarjev, ki smo del svojega dopusta preživeli v teh krajih »… pionirji zasavskega turizma. Sem prepričan, da toliko turistov naenkrat še ni bilo v Zasavju. Če bi za to vedeli župani, bi vam morali plačati gala večerjo! :-)”
Da »opravičimo« odločitev glede izbire Revirjev kot lokacije osrednjega kolesarjenja društva Koloart, je treba najprej razbiti nekaj uveljavljenih stereotipov.
Prvi je gotovo “onesnaženost”. Prizor, ki se nam naslika ob omembi imena Trbovlje, so dimniki, iz katerih se vali črn dim premoga iz tukajšnjih premogovnikov. Napaka. Od zaprtja zadnjega rudnika v Zasavju leta 2013 je poteklo že več kot osem let. Poleg tega pa se je proces zapiranja rudnikov pričel veliko prej – že leta 1995. Izkop surovine, ki je bila glavni vir onesnaževanja, je torej že (bolj ali manj) davna preteklost.
Revirji, ki so z odkritjem premoga postali prvo slovensko industrializirano območje, so bili poleg premogovega prahu iz rudniške proizvodnje in termo–elektrarne “deležni” tudi onesnaževanja s strani številnih drugih industrijskih obratov. Medijsko pa je bilo najbolj izpostavljeno izpiranje premogove rude, ki je reko Savo od Trbovelj nizvodno spremenilo v črno kloako, v kateri večina rib ni preživela, tiste ki pa so, za uživanje niso bile primerne. Zadnji poskus umestitve »umazane« industrije v to okolje je bil povezan s cementarno v Trbovljah, v kateri je globalna multinacionalka s tako imenovanim »sosežigom odpadkov« v ozračje pošiljala množico rakotvornih plinov. Temu so se uspešno zoperstavili domačini, povezani v ekološko društvo Eko krog in tako je bil onemogočen še zadnji večji vir onesnaževanja v Zasavju.
Ogromen, kar 360 metrov visok dimnik termoelektrarne, najvišji v Evropi ter sedmi na svetu, ki je s svojo izgradnjo leta 1976 škodljive dimne pline le razpršil ne veliko širše območje, je z delovanjem prenehal leta 2014, torej le leto dni kasneje kot večina rudnikov. Številni industrijski obrati so zapovrstjo “ugašali” že veliko prej, večina že v prvi polovici prejšnjega stoletja ..
Tako se danes znajdemo pred izrazom “revirji” v močno spremenjeni podobi. Od starih “onesnažil” so ostali le še kupi zarjavelega železja, gradbenih odpadkov in zaprašene stavbe, ki se prodajajo na deponije in drugim kupcem. Zasavska pokrajina pa poka od zelenja in številne senčne poti skozi gozdove ponujajo prijetno zaščito tudi ko je sonce najbolj vroče. Prostor kulture in ekologije pa zaseda praznine opustelih rudnikov in industrijskih odpadkov.
Drugi (lažni) stereotip je kulturna praznina, apatija in brezizhodnost.
Iz Revirjev izhajajo številne markantne osebnosti slovenske zgodovine in sedanjosti. Iz preteklosti je najbolj izpostavljena Ana Dimnik – slovenska mati, domoljubna aktivistka, h kateri so zahajali tako rekoč vsi ugledni slovenski kulturniki. Poleg nje iz Revirjev izhaja tudi sijajen pevski zbor »Trboveljski slavčki«, ki se je v svojem obdobju enakovredno kosal s slovitimi Dunajskimi dečki.
Iz sodobnosti pa: le kdo ne pozna Laibacha? A le redki vedo, da izhaja iz Revirjev in da je bil njihov ideološki vodja, slikar Janez Knez doma iz Dobovca pod Kumom. Potem pa so tukaj še Orleki, plesalec Iztok Kovač, operni pevec Ladko Korošec, prevajalec in filolog Anton Sovre… in v Zagorju ob Savi še vedno aktivna likovna kolonija z najdaljšim stažem v Sloveniji. Ne, ne, niso živeli tukaj le garači rudarji!
Tretji stereotip, ki pade ob prihodu na lokacijo, pa so ljudje.
Ti niso nejevoljni in nedružabni, kot bi to pričakovali zaradi njihovega težkega življenja. Nasprotno – pri njih vedno naletiš na prijazen sprejem, predvsem pa na veliko hudomušnosti. Skozi stoletja so ostali isti – pokončni in neustrašni, ko je bilo treba braniti lastne interese. Svoj “prav” so neustrašno branili že pred stoletji, če je bilo treba s podiranjem smrek, da preprečijo njim neljube poteze oblastnikov. In enako je bilo, ko se je bilo treba upreti izkoriščanju delodajalcev v rudniku. Zato ne preseneča, da so v 21. stoletju uspešno zaustavili svetovno multinacionalko Lafarge, ki je želela nadaljevati “tradicijo” onesnaževanja Zasavja. A doma in s prijatelji so veseljaki in neustavljivi šaljivci.
Rudarsko življenje pa se ni zaustavilo na vratih rudnikov, temveč je svojo mesto našlo tudi v vsakodnevnem življenju. Tako Zasavje preseneti z izvirno, očem ostanka Slovenije skoraj nepoznano kulinariko, z jedmi kot so granadirmarš, funšterc, krumpantoč, ajmoht, zasavski filžolov golaž, čebulna juha, jetrnice, itd. Navdušijo duhovite zgodbe iz življenja v rudarskih kolonijah, predvsem pa izvirno narečje, ki se je oblikovalo v stalnem kontaktu z nemško govorečimi delodajalci.
Tudi turističnih zanimivosti je veliko in pet dni, ki smo jih preživeli člani društva Koloart v teh krajih, je bilo čisto prekratkih, da bi si lahko ogledali vse.
Zato kar preidimo k opisom našega petdnevnega kolesarskega potepanja.
1. dan: od Litije do Trbovelj
Izhodišče potovanja smo, kot je običaj že nekaj let, izbrali tako, da je bilo do njega mogoče priti tudi z javnim prometom – v tem primeru z vlakom. Zasavje je med tistimi redkimi slovenskimi kraji, ki imajo dobre in prav tako dokaj frekventne vlakovne povezave. In če se je lani le ena naša članica odločila, da uporabi vlak, jih je letos bilo že veliko več.
Po uvodnih, sicer zaradi grožnje okužb nekoliko manj tesnih objemih smo se okrepčali z okusnim pecivom iz bližnje pekarne, zajahali naša kolesa in se prav kmalu začeli vzpenjati v hrib v smeri gradu Bogenšperk. Klanec do njega je ravno prav dolg, da se dobro ogreješ, ne pa izmučiš.
Grad, ki je bil domovanje slavnega slovenskega polihistorja Janeza Vajkarda Valvazorja, je zgledno obnovljen. V njem so našli prostor zajetna zbirka predmetov in dokumentov iz Valvazorjevega življenja in dela, poročna dvorana ter ugleden gostinski lokal. Ekipa, ki skrbi za obiskovalce, pa je še dodatno obogatila grajski vrt z zbirko avtohtonega cvetja z domačih vrtov.
Po ogledu gradu smo se vrnili na kolesa ter se najprej dvignili do bližnjega prelaza, nato pa se po strmi, a lepi razgledni cesti spustili proti Veliki Kostrevnici. Po glavni cesti med Litijo in Mirno
smo se peljali le nekaj kilometrov, nato pa smo se odcepili na neprometno cestno povezavo, ki je bila zgrajena za vojaške potrebe po dolini reke Sopote. Še prej pa smo se ustavili v prijetni gostilni Pustov mlin, kjer so nas postregli s čudovito okusnimi postrvmi in orehovimi štruklji.
V dolini Sopote nas je ob slapu Sušjek pričakal g. Jože Prah, po izobrazbi gozdar, po delovanju pa »motor« gozdnatega področja med Sevnico, Litijo in Dolenjsko, saj je predsednik Društva oglarjev, koordinator evropskih pešpoti ter snovalec več tematskih poti, mentor, svetovalec … Boljšega vodnika si ne bi mogli želeti, posebno zato, ker je g. Prah tudi sijajen in duhoviti govornik. Čas v njegovi družbi nam je kar prehitro minil, zato smo bili pred vzponom na Podkum že v časovni zamudi.
Na srečo je bila v časovni zamudi tudi naša naslednja gostiteljica ga. Marija, gospodinja gostilne Pr’Čop, tako da smo se ravno prav ujeli. Gostilna Pr’Čop sicer slovi kot kraj, kjer pripravljajo najboljše zasavske avtohtone jedi, žal pa je bila v času našega obiska zaprta zaradi dopustov. A gospa Marija si je z veseljem (da ne rečem užitkom) vzela čas, da nam je na svoj duhovit in izviren način predstavila namestitvene in gostinske posebnosti njihove gostilne. Salve smeha so bile huronske, ko je razlagala svoje pristope in rešitve. Angleški humor je v primerjavi s to »predstavo« žalostinka …
Naš urnik se je znova zamaknil, a nas ni skrbelo, saj je bil pred nami le še spust v dolino. Kot blisk smo poleteli proti Trbovljam, kjer so nas v prijazni gostilnici Mala mal’ca že pričakovali s tipičnim zagorskim granadirmaršem.
Preden smo popadali v postelje, smo se le še uskladili, kdo bo spal v udobnejših posteljah v mladinskem hotelu in kdo na nekaj manj udobnih ležiščih edine namestitve, ki nam je bila pripravljena nuditi gostoljubje v teh začetnih avgustovskih dnevih – na kozolcu domačije Zelena trava. Naš gostitelj je bil eden zanimivejših občanov Trbovelj – Uroš Macelj, ekolog, ki ima največje zasluge za izgon zadnje onesnaževalne industrije iz Revirjev.
2. dan: v Zagorje ter na Zasavsko Sveto goro
Drugi dan po zajtrku smo se z veselim pričakovanjem odpeljali proti drugi »rudarski metropoli« – Zagorju ob Savi, saj nas je tam pričakoval posebno zanimiv turistični vodnik. To poslanstvo je
namreč zaupano »frontmanu« priljubljene rock skupine Orleki Vladu Poredošu. Po rodu Prekmurec se je popolnoma »spojil« z okoljem Revirjev, z dediščino rudarjenja in domačini. Na enak način, kot ga poznamo iz pesmi Orlekov, torej humorno in vsebinsko privlačno, nas je uvedel tudi v zgodovino in znamenitosti Zagorja ob Savi. Mesto je bilo v prvih avgustovskih dneh še popolnoma pod vplivom zlate olimpijske medalje, ki jo je dobil njihov rojak, kolesar Primož Roglič. Na odru, ki so ga pripravili za njegov sprejem, smo se tudi fotografirali.
Na koncu smo vsi skupaj stopili še do nekoliko neobičajnega spomenika, ki od pred nedavnim krasi Zagorje: to je kip rudarskega škrata Perkmandeljca. Le-tega je računalniško upodobil ilustrator, scenarist in režiser Dušan Kastelic, ki je prav tako doma iz Zagorja ob Savi, ter z njim v glavni vlogi ob spremljavi glasbe Orlekov ustvaril sijajno stvaritev, tako izjemno, da so jo ulili v bron in »za večno« z njo okrasili mesto.
Iz Zagorja smo pot nadaljevali ob reki Mediji proti Izlakam. Za zanimiv muzej rudarstva v naselju Kisovec ter rudarsko »kopalnico« vashavo tokrat žal ni bilo časa. Prav tako smo izpustili Izlake s termalnim izvirom, v katerem se je kopal že J.V. Valvazor, saj je termalni kompleks že nekaj časa zaprt in žalostno propada. Ustavili smo se le na lokaciji nekdanjega gradu rodbine Valvazor v bližini Izlak. Grad sam je žal spodjedel zob časa, ohranila pa se je kapelica, v kateri bi naj bil pokopan tudi naš slavni polihistor.
Nedaleč od ostankov gradu se je naša cesta odcepila proti Zasavski sveti gori. Klanca je bilo kar nekaj, a ni bil preveč strm. V vsakem primeru pa je bil veliko lažji za vse, 
ki smo imeli pomoč električne baterije. Ko smo prisopihali na vrh, nas je najprej čakala malica v obliki izjemno okusnega fižolovega golaža. Po sladici smo se, napolnjeni s svežo energijo, podali še na vrh gore, kjer je v taborski utrdbi okrog cerkve Matere božje danes ustvarjeno pomembno versko in romarsko središče, v času Turkov pa je bilo pomembno zatočišče pred temi agresorji. Legenda govori, da so sem zašli le enkrat, a jih je prestrašil in odgnal Kristus, ki je ob njihovem prihodu proseče dvignil proti nebu sklonjeno glavo. Prizor je upodobljen v kapeli pod cerkvijo, pokazala pa nam ga je oskrbnica Marija. Sicer pa sega zgodovina te lokacije, s katere se odpirajo prekrasni razgledi na vse strani, še veliko dlje v zgodovino, ko je bilo tukaj staroversko svetišče. O njegovem obstoju pričajo grobnice, odkrite nedaleč pod obzidjem.
V dolino smo se vračali po razglednem pobočju, poseljenem s kmetijami. Večer smo sklenili na kmetiji Zelena trava, kjer so nam za večerjo pripravili tradicionalna ajmoht in krumpantoč, potemj pa smo imeli nekaj predstavitev. Najprej smo organizatorji predstavili zgodovino in pomembne osebnosti Zasavja, nato pa je naš gostitelj predstavil še svojo domačijo, na kateri se prvenstveno ukvarja z vzrejo ovac.
3. dan: Juriš na Kum
Obiskati Zasavje, a izpustiti Kum, bi bil tako rekoč greh. 1220 metrov visok vršac dominira nad okolico, z njega pa se odpirajo razgledi po celotni Sloveniji, do Julijcev ter daleč na Hrvaško. Zasluženo ga imenujejo Zasavski Triglav.
Žal nam vremenoslovci za ta dan niso napovedovali prav nič dobrega, zato smo se odločili, da vzpon odpovemo. A ker jutro ni bilo istovetno vremenskim napovedim, se jih je peščica najbolj pogumnih kljub vsemu zagrizla v klanec. Najhitrejši med njimi so se vrnili v dolino še suhi, ostali pa sicer do kosti premočeni zaradi močnega naliva, a vseeno zadovoljni. Suha obleka in topla prha sta bili pri roki, tako da ni bilo težav.
Ostali smo jutro izkoristili za ogled retrospektivne razstave slikarskih del Janeza Kneza, domačina iz Dobovca pod Kumom, ki je bil tudi mentor in idejni vodja skupine Laibach. Po skupnem kosilu smo se odločili, da popoldan preživimo v bližnjih toplicah v Laškem. Za prevoz do tja smo uporabili kombije, saj je bilo vreme še nadalje kislo. Vrnili smo se proti večeru na skupno večerjo ter kasnejše neformalno druženje.
4. dan: Čebine in Sveta planina
Predzadnji dan smo odkolesarili na severovzhod, v smeri Savinjske doline – seveda ponovno v hrib.
Najprej nas je pot vodila do zaselka z le tremi kmetijami Čebine, kjer je bila v domačiji Barličevih leta 1937 ustanovljena Komunistična partija Slovenije. Ustavili smo se tudi pri bližnji cerkvici Svetega križa, ki je po pripovedovanju prav tako odigrala pomembno vlogo ob dogodku. V domačiji je danes urejen muzej, za katerega skrbi domačinka, ki nam ga je tudi odprla in razkazala.
Do vrha Svete planine od tukaj ni bilo več daleč. Planina ima več imen in jo mnogi poznajo tudi kot Partizanski vrh. V času razcveta rudarstva so bili vsi okoliški vrhovi priljubljene izletniške točke, povsod pa so bile zgrajene tudi planinske koče. Te danes večinoma propadajo – nekatere so prešle v zasebno last, druge, med njimi tudi planinska koča na Sveti planini, pa so žal zaprte. Tik pod vrhom nas je pozdravila župnijska cerkev Imena Marijinega, na vrhu samem pa znova širni razgledi, predvsem na Savinjsko dolino in hribovja izza nje ter na porečje reke Savinje.
V dolino smo se vračali skozi goste gozdove do Lovskega doma na Predmeji, kjer so nas pogostili z okusnim bogračem. Ta sicer ni avtohtona zasavska specialiteta, a je s svojim okusom kljub vsemu prepričal. Lovski dom je izhodiščna točka na še eno pomembno vzpetino Zasavskih hribov Mrzlico. Tudi te se je prijel naziv »Triglav« in sicer »rudarski Triglav«, saj so jo ob prazničnih dneh redno in množično obiskovale rudarske družine. Koloart je imel na Mrzlici pred leti svojo družabno srečanje, zato smo jo tokrat izpustili ter se preko zaselka Čeče nad Hrastnikom spustili nazaj proti dolini.
Spotoma smo se ustavili še v slikoviti cerkvici Svete Katarine, kjer nas je sprejel ter nam razkazal njeno bogato opremljeno notranjost duhovit in družaben župnik trboveljske župnije Tomaž Šojč. Cerkev ima dolgo zgodovino. Preživela je številne pretrese, a kljub vsemu lahko še danes v njej občudujemo tri izredno lepe baročne oltarje ter križev pot slovenskega umetnika Franceta Goršeta. Na fasadi je vzidan del rimskega nagrobnika, legende pa govorijo tudi o pomembnem staroverskem svetišču, v katerem so častili zlato tele.
Do Trbovelj smo se spustili po lokalni prometni povezavi do Hrastnika. Ob tem smo šli mimo trboveljskega kopališča, ki se kiti z olimpijskim bazenom. Naša kolegica kolesarka, ki je trenirala plavanje, je povedala, da je bazen zelo »hiter« ter da so se v njem vedno postavljali državni rekordi. Ker nam je do večerje preostalo še nekaj prostega časa, smo ga izkoristili za obisk najnovejše trboveljske znamenitosti – 8 metrov visokega kipa rudarja Prometeja. Iz odpadnega rudniškega železa izdelan kip je delo kiparja Zorana Pozniča. Iz svetilke na njegovi čeladi sveti laserski snop na vhod rudnika na nasprotnem pobočju. Čeprav je Prometej na vzpetini nad mestom lepo viden, pa do njega ni prav lahko dostopiti, saj označb še ni. Brez pomoči naše prijazne vodnice iz trboveljskega Delavskega doma Anje bi, posebno kot pešci, zatavali kam globoko v gozd ..
Zadnji večer osrednjega kolesarskega izleta člani društva Koloart tradicionalno posvetimo »zaključni slovesnosti«. Zanjo smo našli prostor v istem kozolcu na Zeleni travi, kjer smo imeli tudi prenočišča. Naš gostitelj nam je pripravil sijajno pojedino »izpod črepnje« z domačim mesom in drugimi pridelki njegove kmetije. Kulturni kulturni program je na koncu zaokrožil nastop skupine Orlek v ožji zasedbi, sestavljeni iz članov družine Poredoš. Duhovita, lokalno obarvana besedila, so nas ponovno nasmejala in razvedrila.
5. dan: Po trboveljskih znamenitostih
Zadnji dan smo rezervirali za oglede znamenitosti Trbovelj. Kolesa smo zajahali že zjutraj, a smo se z njimi zapeljali le do vhoda v (bivšo) trboveljsko termoelektrarno, v okviru katere stoji znameniti 360 metrov visoki dimnik. Dimnik je bil zgrajen leta 1976 kot nadomestek za prejšnji, le 80 metrov visok dimnik. Njegov namen je bil, da zmanjša onesnaženost z žveplovim dioksidom, a jo je le razpršil po širšem območju pobočij Kuma in Savinjske doline. Termoelektrarno je finančno pokopal TEŠ 6, zato so jo leta 2014 dokončno zaustavili. Danes poteka njena demontaža, ki so nam jo tudi predstavili.
V središču pozornosti pa je bil seveda orjaški dimnik, ki je vpisan v register nepremične kulturne dediščine ter se bo kot tak, upamo, izognil nevarnosti porušitve. Orjak je danes izziv za vrhunske plezalce in različne športne ekstremiste, posebno odmeven je bil vzpon nanj, ki sta ga opravila naša plezalska asa Janja Garnbret in Domen Škofic. Zanimanje za podvig je ogromno, a Energetska družba Trbovlje, ki ga upravlja, zaradi varnosti izda dovoljenje za dostop (kaj šele za vzpon) le redkim.
Nas je »rešila« velikost naše skupine. Posebno velike želje po vzponu na orjaka ni imel nihče, saj smo ga lahko opravili virtualno, v navidezni resničnosti. Ob tem so nam pomagali strokovnjaki za navidezno resničnost iz Delavskega doma ter posebna 3D- očala. Na dimnik pa so se namesto nas v živo povzpeli člani akrobatske skupine Dunkin Devils ter posneli vse dih-jemajoče poglede, ki se z njega odpirajo. S takšno rešitvijo smo bili zadovoljni vsi, saj nas doživetje v živo z višine 360 metrov z ozkega oboda dimniške tuljave brez varovalne ograje prav nič ni mikalo.
Ogledali smo si tudi, kaj je še ostalo od prostorov termoelektrarne, ki jo sedaj počasi razprodajajo, nato pa se s kolesi vrnili v Trbovlje in jih tam shranili na varno v prostore Mladinskega doma. Sledili so ogledi trboveljskih znamenitosti, za katere koles nismo več potrebovali.
Najprej smo šli vsi skupaj v Delavski dom na ogled animiranih filmov Dušana Kastelica, nato pa še v klet objekta, kjer hranijo maketo drobilca glav, naprave iz njegovega zadnjega animiranega filma Celica (The box), s katerim žanje številne uspehe na svetovnih festivalih. V nadaljevanju pa smo se razdelili v tri skupine, od katerih je prva šla na ogled Virtualnega muzeja rudarstva, kjer so rudarski vsakdan s pomočjo sodobne tehnologije približali obiskovalcem, druga je virtualno doživljala izkušnjo rudnika, dokler je ta še bil živ, tretja pa se je sprehodila po samem mestu, od rudarskih bivališč v eni od številnih kolonij do spomenika Orjuni ter Delavskega doma.
Dan in tudi petdnevno druženje smo zaključili s skupnim kosilom v naši prijetni Mali mal’ci, se poslovili do naslednjega skupnega izleta ter razbežali na vse strani.
