S kolesi od gradišča do gradišča – ekspedicija v preteklost

Irena Hlede,  06.05.2022

Vse kar je neznano, neraziskano ali skrivnostno, je od nekdaj burilo našo domišljijo. Mnoga izginula plemena in cele civilizacije za seboj niso pustila nobenih sledi, ki bi nam govorile o njihovem življenju, če so svoja bivališča gradili iz materialov, kot so les ali ilovica, ki z leti razpadejo. Kadar pa so za gradivo svojih domovanj uporabili tako trajno in trdno gradivo, kot je kamen, ga tudi zob časa ni mogel toliko najesti, da bi zgodbe njihovih življenj ostale sedanjosti zakrite.

Takšen je primer tudi z gradišči oziroma kaštelirji, kot jih imenujejo v Istri ter nižje v Dalmaciji. Ljudstva, ki so živela tukaj pred tri tisoč in več leti, v obdobju pozne bakrene dobe pa tja v železno dobo, so se za svojo varnost obdajala z debelimi obzidji, ki so nam še danes vidna v obliki mogočnih grobelj. Takšnih gradišč je bilo na Krasu, ki je bil takrat gol in skoraj brez dreves, kar veliko. Nekatera so ohranjena bolje, druga nekoliko manj, a skoraj vsako ima še svojo posebno zgodbo in je zato toliko bolj zanimivo.

S kolesi zadostujeta dva dneva, da obiščemo večino gradišč Krasa severno od Sežane. Kot izhodišče izleta smo si tokrat izbrali vas Pliskovico, predvsem zato, ker ponuja veliko prenočitvenih zmogljivosti.

 Teh pa tokrat nismo potrebovali, saj se je izkazalo, da je bilo prenočišč dovolj, ker so udeleženci raje izbrali »intimnejši« apartma ali udeležbo na izletu brez nastanitve.

Prvi dan izleta po gradiščih

Zjutraj smo se zbrali ob jutranjem prigrizku, sestavljenem iz okusnih sveže pečenih žemljic, kraških mesnih dobrot in tradicionalne pomladne »frtaje« s šparglji. Ob spremljavi kave, čaja in z meliso začinjene studenčnice, seveda. Okrepčani smo se najprej »ogreli« na nekaj blažjih klancih z asfaltno podlago, nato pa se v Krajni vasi odcepili na kolovoze, ki so nas preko zelenih gmajn popeljali do vinogradniške vasice Godnje. Vmes smo si ogledali eno izmed tukajšnjih zgledno vzdrževanih grobišč vojakov iz I. svetovne vojne.

Gradišče nad Tomajem

Prvo gradišče je bilo nedaleč stran, na vrhu vzpetinice nad Tomajem. Ob poti smo si ogledali kal ter se spoznali z razliko med izrazoma kal in lokev. Peljali smo se tudi mimo rojstne hiše slovenskega pesnika Srečka Kosovela.

Gradišče v Tomaju je razdeljeno na dva dela – prvi se imenuje Gradišče, drugi Tabor. Usodo prvega so krojili domačini, ki so zemljišče uporabljali v poljedelske namene, tako da je obzidja ohranjenega le za vzorec. Tudi veliko arheoloških ostankov je ob tem izginilo ali bilo uničenih. Tabor, najvišji del vzpetine, pa je še vse do začetka novega veka ostajal pomembna utrdba pred zavojevalci. Tam je že v 11. stoletju zrasla kapela sv. Pavla, kasneje še cerkev sv. Petra in Pavla in ob začetku 2

0. stoletja samostan … Ob vseh teh posegih pa se je izdatno črpal material z mogočnega obzidja, ki ga je danes ostalo le še malo. Srednjeveško utrdbo je varovalo kar šest obrambnih stolpov, od katerih so zadnjega porušili šele pred drugo svetovno vojno.

Vahta pri Kazljah

Od Tomaja do Kazelj, kjer je bilo naslednje gradišče, nas je pot najprej vodila po prijetni gozdni stezi, nato malo po neprometni asfaltni cesti, pa spet preko gmajn do vasi. Gradišče Vahta se nahaja na vzpetini med Kazljami in dolino Raše. Dostop po stezi naključni obiskovalec le s težavo najde. Na ostankih mogočnega obzidja smo naleteli na domačinko, ki nas je prijazno pospremila do brezna, kjer bi lahko bilo skrivališče gusarskega zaklada ali pa vsaj zlatega teleta, o katerima krožijo legende. V vsakem primeru gradišče s premerom 850 metrov še vedno skriva veliko arheoloških ostalin iz preteklosti, ki so zaenkrat še varno skrite v grmovju in bodečem robidovju.

Gradišče nad Kobdiljem

Do naslednjega gradišča nad vasjo Kobdilj smo odkolesarili skozi skrivnostno dolino reke Raše, vodotoka na meji med apnenčastim Krasom in vodo nepropustnim flišem, ki se na vzhodu pne visoko na tako imenovano »Kraško Švico«. Reka, ki je nekoč po dolini vijugala v značilnih meandrih, je od melioracije sicer speljana ravno, a je njena struga žal večinoma suha. Gradišče nad Kobdiljem je nad naselje dvignjeno za dobrih sto višinskih metrov in ker je tudi dostop nanj v tem času že precej zarasel z grmovjem, smo si ogledali le panoramski pogled na grobljo, kot se ponuja iz vasi.

Gledanica nad Štanjelom

Poleg tega je bilo le nedaleč od nas naslednje gradišče Gledanica nad Štanjelom, še pred njim pa je na nas v gostilnici Grad Štanjel čakalo pravo pravcato prazgodovinsko kosilo v obliki okusne prazgodovinske mineštre iz stročnic, zelene in dveh vrst mesa ter korenčkove rezine s kepico zeliščnega sladoleda. Požirek terana je zaokrožil to staroselsko doživetje.

S polnim želodcem je bil razgled z Gledanice, ki je že tako veličasten, še lepši, posebno ker je bilo vreme že ves dan sijoče jasno. Gledanica je bila nenadomestljiva utrdba in opazovalnica, s katere so se nadzorovale poti v kar treh dolinah: reke Raše, reke Branice ter v Vipavski dolini. Za staroselskimi prebivalci so jo naselili Rimljani, nato pa je v srednjem veku prešla v oblast Goriških grofov, ki so tam zgradili stolpast dvor. Pomen utrdbe je začel upadati, ko so prenehali turški vpadi in zlagoma se je stolp rušil. Tako danes najdemo na lokaciji le še drobce od nekdanjega obzidja in nedavno sanirane ruševine stolpa, a veličasten razgled. Prostor nekdanjega gradišča je bil pred nedavnim obnovljen za obiskovalce ter dopolnjen z rozeto razglednih točk in klopmi, tako da je tukaj vedno veliko obiskovalcev.

Gradina pri Kosoveljem

Od kraškega bisera Štanjela smo se počasi že vračali k našemu »baznemu taboru« v Pliskovici. Med potjo nas je čakal še ogled zadnjega gradišča Gradine, skritega v gozdu na blagem gričku v bližini vasi Kosovelje. Pot smo si ponovno iskali po starih poljskih stezah, mnogih že popolnoma zaraslih s travo. Pred ogledom gradišča smo naredili nekaj dodatnih metrov poti do zgledno urejene kamnite hiške – zavetišča pastirjev in kmetov pred dežjem in vročino. Ta, že tisočletja na popolnoma enak način, s tehniko suhe gradnje grajena začasna zavetišča, se danes ponovno vzdržuje in obnavlja.

Gradina nas je čakala skrita v gozdu ter pokrita z debelimi plastmi maha. Dobro razberljivi ostanki obzidja so v svoji notranjosti varovali domovanja staroselcev, katera smo si z veliko domišljije predstavljali ob ogledovanju različnih kamnitih grobelj.
Ob zaključku dneva smo si ogledali le še »rodno« Pliskovico z bogato poslikano notranjostjo cerkve sv. Tomaža, latnikom Evropskega prijateljstva, vodnjakom – štirno ter 400-letno lipo s statusom naravnega spomenika. Žal je slednja pred nedavnim predala boj in so jo morali posekati ter nadomestiti z mladim drevesom.

Večer smo zaokrožili z večerjo na izletniški kmetiji Mirka Godniča, ki nas je postregel z okusno hladno prato z zelenim poprom, šparglji, ovitimi v pršut ter polento in sladico v obliki okusne rikote. Vse skupaj obarvano v pomladne barve Krasa, seveda …

Drugi dan izleta po gradiščih

Jutro smo začeli z zajtrkom. Špargljevo »frtajo« je tokrat nadomestila zeliščna z divjimi zelišči, ki v teh pomladnih dneh poganjajo povsod po vrtovih in tratah.

Okrepčani smo se tokrat kar iz vasi pognali v gmajno, po lepem kolovozu skozi gozd do ene najmanjših kraških vasic Kregolišča, v kateri biva le dobrih 15 »duš«. Že preden smo jo dosegli, so nas v svoje naročje vzele suho zidne ograde, ki so z obeh strani objemale starodavne poti med vasmi. Ker so te poti sodobnim traktorjem preozke, se ohranjajo v popolnoma neokrnjeni podobi, tako da je vožnja po njih poezija za oči, dušo in tudi zadnjico (ker jih pretežki in preveliki traktorji ne poškodujejo).

Slikovita krajina se je nadaljevala tudi ob (pre)ozki asfaltirani cesti, ki te vasi povezuje s Sežano in Komnom. Naslednja postojanka je bil Volčji grad, vas nenavadnega imena, o katerem krožijo kar tri različne zgodbe o njegovem izvoru. Volčji Grad je bil vas kamnosekov, zato se lahko pohvali s številnimi umetelno izklesanimi »portoni«. Pred gradiščem smo zavili še do cerkve sv. Janeza Krstnika, ki je od vasi nekoliko umaknjena.

Debela Griža pri Volčjem Gradu

Gradišče Debela griža seka stara pot do Komna. Že kmalu po izhodu iz vasi navduši pogled na veličastne kupe kamenja, ki pričajo o mogočnem obzidju, izza katerega so se skrivali prebivalci tega gradišča. Območje je bilo poseljeno s prvotnimi prebivalci med leti 1200 in 400 pred našim štetjem, a tudi kasneje so ga kot zaščito uporabili tako Rimljani, kot tudi kasnejši naseljenci kraja: od Avstro ogrske vojske, na primer, je ostal vodovod, od drugih pa ostanki posodja, nakita ter orodij. Gradišče ohranja številne groblje, ki pričajo o nekdanjih objektih, veliko raziskav pa so tukaj opravljali tudi arheologi ter na njihovih osnovah izdelali tudi makete, kako so je naselbina izgledala v prazgodovini ter kakšen je bil način življenja v njej. Prav to pa so vprašanja, ki so najbolj zanimala udeležence našega izleta.

Od Debele griže smo pot nadaljevali po gozdni Poti kamna. Ta nas je najprej popeljala mimo opuščenega kamnoloma, ki so ga tukaj imenovali java. Takšnih kamnolomov je bilo še pred 100 leti veliko, danes pa so prav vsi že popolnoma zapuščeni. Ob poti kamna nas je pričakala še kamnita hiška, podobna kot smo jo dan prej občudovali pri Kosovelju. Gozdna steza nas je vodila skozi zeleni gozd in izvabljala številne vzklike navdušenja nad lepoto narave. V Gorjansko smo prispeli mimo hiše kamnoseka, ki je navdušil s svojimi kamnoseškimi umetnijami, nato pa smo občudovali še umetniško oblikovan vrt in kamin bližnjega avtomehanika.

Brith nad Zagrajcem

Gorjansko smo le obšli in se kmalu vrnili na nam ljube stezice, ki so nas še nadalje razvajale z lepimi razgledi ter nas pred Ivanjim Gradom pripeljale celo do »Provanse« oziroma obširnega polja sivke. Zlagoma smo se ves čas vzpenjali vse do čudovito razgledne cerkvice Svetega Križa nad Ivanjim Gradom, od katere je pot vodila do naslednjega gradišča Brith nad Zagrajcem. Gradišče nekoliko manjšega obsega ima lepo ohranjene obrambne nasipe ter v središču razvaline cerkvice, kjer je bilo tudi pokopališče, še prej pa menda tudi manjši grad.

V Zagrajcu smo se za kratek odsek pridružili glavni asfaltni cesti ter kmalu znova zavili na gozdno povezavo v Temnico. Vas Temnica je najvišje ležeča kraška vas, z nje pa se tudi odpirajo čudoviti razgledi tako na slovenske obmorske kraje od Kopra do Savudrije, kot tudi na Furlansko nižino in obmorska mesta vse do Gradeža in še dlje.

Staroversko svetišče Gulaka

Nedaleč od vasi pa je naslednja zanimivost: staroversko svetišče, ki so ga domačini odkrili na temelju zapisa Pavla Medveščka ter ob pomoči radiestezista Jožeta Muniha. Spoznali smo zgodbo njegovega odkrivanja, pa tudi osnove o energijskih silnicah zemeljskega površja ter njihovem vplivu na živa bitja. »Nižje« razvitim bitjem, kot so predvsem ptice selivke, so te silnice edini smerokaz pri iskanju svojih sezonskih gnezdišč, mi »višje« razviti, pa ponovno spoznavamo, da lahko tudi nam koristijo.
Napolnjeni s svežimi energijami smo imeli še dovolj moči, da smo prispeli do lokacije našega kosila v bližnji turistični kmetiji Leban, obarvanega v močno lokalne »tone« pršuta, jote, rižote s šparglji ter orehovih štrukljev.

Lipovnik nad Škrbino

Po obilnem kosilu nas je čakal vzpon na najvišje ležeče gradišče na tem delu Krasa, imenovano Lipovnik. V njegovih obzidjih so v srednjem veku sezidali romansko cerkvico Sv. Katarina. Od nje so danes ostale le še ruševine in lepo vzdrževan ter pred nedavnim celo obnovljen križev pot. Od cerkvice se odpirajo čudoviti razgledi na vse strani, tako proti Krasu, kot v Vipavsko dolino in naprej do Julijcev in celo Dolomitov. Mogočne so tudi ruševine gradišča, žal pa v večinskem delu preveč zaraščene z grmovjem. Gradišče se je namreč raztezalo preko dveh vzpetin in ugiba se, ali to nista bili celo dve gradišči.

S kolovoza z dostopom na Sv. Katarino se je razgledna pot nadaljevala naprej proti Komnu, mi pa smo zavili na kolovoz v dolino ter proti vasi Škrbina. Zanimivo vas krasi cerkev Sv. Antona Puščavnika z zvonikom oglejskega tipa, ob kateri smo se na kratko ustavili, preden smo pot nadaljevali proti naši zadnji postojanki – gradišču …

Martinišče pri vasici Sveto.

Skozi gradišče nas je peljala steza, ki je že stoletja povezovala vasi Sveto in Škrbina. Martinišče je zelo bogato arheološko najdišče, kjer je bilo najdenih veliko dragocenih izkopanin, od nakita do posodja. Žal pa služijo te iste površine tudi domačinom kot poljedelske površine, zato je bilo veliko ostalin preteklosti tudi že odstranjenih in uničenih. Martinišče pa še danes obkroža obsežno, z mahom poraslo obzidje, na njegovem vzhodnem delu pa najdemo tudi ruševino cerkvice Sv. Miklavža.

Zanimiva je tudi vas Sveto, v katere središču je nenavandna osemkotna cerkev Sv. Tilna, veliko pokopališče padlih vojakov iz I. svetovne vojne ter kar 500 let stara lipa, katere ogromno, popolnoma votlo deblo še danes požene popolnoma zdravo in živo krošnjo.

Od Svetega nas je pot vodila le še mimo »prestolnice« tega dela Krasa – Komna nazaj do Pliskovice in do našega slovesa.