Vipavsko dolino domačini jemljemo kot samoumevno. Vozimo se po uhojenih poteh in o prelestnih lepotah beremo predvsem iz turističnih prospektov. Z namenom, da razgibamo telo, smo domačini kot popotniki že velikokrat prehodili tudi »rimsko cesto«, kot se imenuje makadamska pot, ki vodi desno od izvira Hublja.. Kaj pa, če bi k opazovanju dodali še čute?
Stara baba
K temu nas nagovarja geomantija, veda, ki obravnava Zemljo kot živo, zavestno bitje, s katerim lahko komuniciramo in soustvarjamo življenje. In kamni na vsem lepem niso več le kamni – naenkrat začutimo kraj, se zavemo, da stojimo v svetišču ali pa v posebnih prostorih, v katerih se rojevajo elementarna bitja, kot jih imenuje Marko Pogačnik.
Dovolimo si to pot prehoditi, ne zgolj z nogami, temveč s čuti in široko odprtimi očmi. Šele takrat lahko zaznamo lepote in vsa svetišča, ki se skrivajo na pobočju pod Staro babo. Vabim vas, da začutite pot, kot jo je zaznal Marko Pogačnik, ko jo je prehodil skupaj s svojimi učenci.
Začnimo z vzponom na Peskarco in se odpravimo levo proti izviru Hublja. Če se na poti proti Hublju odpravimo desno v gozd, bomo prišli na območje z ogradami. Kraji so tukaj bujno zaraščeni in redki so, ki se z uhojenih poti prebijejo med ograde, v katerih so nekoč pasli drobnico.
Vendar ima ta kraj starejšo zgodovino in začutimo ga kot »vrtec elementarnih bitij«. V takih krajih se bitja regenerirajo in ponovno rodijo. V notranjosti gore se zabubijo, prostor med ogradami pa postane kraj njihove brezskrbne igre in čakanja na novo nalogo v naravi. Poskusite začutiti tudi sami to brezskrbnost in si dovolite regenerirati telo in dušo. Le usedite se, zaprite oči in prisluhnite drevesom.
Skalna gomila
Če sledimo poti navzdol proti Hublju, bomo na desni strani zagledali velikansko skalno gomilo, obkroženo z megalitskimi skalami. Je blizu poti, vendar moramo z očesom spretno švigati med drevesi, da jo pogled ujame. Približajte se ji in začutili boste kraj, kjer se območje človeškega prostora prekriža v obliki portala z območjem »modrih vilinskih bitij«, imenovanih tudi »elementarna bitja petega elementa«. Ta bitja so človeku ponudila pomoč pri prehodu skozi težavno obdobje planetarnih preobrazb. Za gotovo prostor, ki nam bo pomagal tudi v teh težkih in malo manj prijaznih časih.
Velikansko skalo, ki je rahlo odmaknjena z rimske ceste pod pobočje Stare babe, poznajo plezalci. Zavzeli so jo kot svoj poligon. Vendar je prav tam osrednje svetišče območja pod Staro babo. Prostor je sestavljen iz dveh megalitov, visokih kot hiša. Med njima vodi s suho zidom utrjena slavnostna pot do bližnjega vznožja Stare babe. Baba in Babec sta njena hči in sin. Romboidna oblika Babe stoji na enem vogalu. Poleg nje je manjši megalit, kot njen sin.
Ustavite se in občudujte moč narave, ki lahko ustvariti take stvaritve. Oglejte si, kako je megalit »Baba« postavljen in kaj ga drži pokonci.
Krog megalitov
Le nekaj korakov naprej od Babe pridemo do skal, ki tvorijo krog. Tu je prostor, kjer se lahko srečate z dušami prednikom in zanamcev, z njimi poklepetate in se odpravite dalje. Usedite se na kamen, ki vas pokliče in se naužijte tišine.
Tako pomirjeni se lahko odpravite proti izviru Hublja kot zadnji točki tega popotovanja, ki jo v normalnem tempu prehodite v pičlih 20 minutah. Če pa vključite še vse svoje čute in se prepustili zgodbam svetišč, boste potrebovali tudi uro ali pa dve.
Izvir Hublja
Izvir vsi poznamo kot poseben in čudovit kraj, kjer voda bruha iz številnih izvirov. Zdi se kot neusahljiv vir, čeprav smo v nedavnem sušnem juniju komaj slišiali njegov glas. Vendar pa to ne zmanjšuje njegove vloge v kraju. Postojte trenutek in spregovorite besedo s to mogočno vodo. In v mislih skočite na drugo stran …
Napisala: Kristina Petrovič; Fotografije: Kristina Petrovič
* Članek je bil prvotno objavljen v julijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina.
