Verižica svetišč pod Staro babo

Vipavsko dolino domačini jemljemo kot samoumevno. Vozimo se po uhojenih poteh in o prelestnih lepotah beremo predvsem iz turističnih prospektov. Z namenom, da razgibamo telo, smo  domačini kot popotniki že velikokrat prehodili tudi »rimsko cesto«, kot se imenuje makadamska pot, ki vodi desno od izvira Hublja.. Kaj pa, če bi k opazovanju dodali še čute?

Stara baba

K temu nas nagovarja geomantija, veda, ki obravnava Zemljo kot živo, zavestno bitje, s katerim lahko komuniciramo in soustvarjamo življenje. In kamni na vsem lepem niso več le kamni – naenkrat začutimo kraj, se zavemo, da stojimo v svetišču ali pa v posebnih prostorih, v katerih se rojevajo elementarna bitja, kot jih imenuje Marko Pogačnik.

Dovolimo si to pot prehoditi, ne zgolj z nogami, temveč s čuti in široko odprtimi očmi. Šele takrat lahko zaznamo lepote in vsa svetišča, ki se skrivajo na pobočju pod Staro babo. Vabim vas, da začutite pot, kot jo je zaznal Marko Pogačnik, ko jo je prehodil skupaj s svojimi učenci.

Začnimo z vzponom na Peskarco in se odpravimo levo proti izviru Hublja. Če se na poti proti Hublju odpravimo desno v gozd, bomo prišli na območje z ogradami. Kraji so tukaj bujno zaraščeni in redki so, ki se z uhojenih poti prebijejo med ograde, v katerih so nekoč pasli drobnico.

Vendar ima ta kraj starejšo zgodovino in začutimo ga kot »vrtec elementarnih bitij«. V takih krajih se bitja regenerirajo in ponovno rodijo. V notranjosti gore se zabubijo, prostor med ogradami pa postane kraj njihove brezskrbne igre in čakanja na novo nalogo v naravi. Poskusite začutiti tudi sami to brezskrbnost in si dovolite regenerirati telo in dušo. Le usedite se, zaprite oči in prisluhnite drevesom.

Skalna gomila

Če sledimo poti navzdol proti Hublju, bomo na desni strani zagledali velikansko skalno gomilo, obkroženo z megalitskimi skalami. Je blizu poti, vendar moramo z očesom spretno švigati med drevesi, da jo pogled ujame. Približajte se ji in začutili boste kraj, kjer se območje človeškega prostora prekriža v obliki portala z območjem »modrih vilinskih bitij«, imenovanih tudi »elementarna bitja petega elementa«. Ta bitja so človeku ponudila pomoč pri prehodu skozi težavno obdobje planetarnih preobrazb. Za gotovo prostor, ki nam bo pomagal tudi v teh težkih in malo manj prijaznih časih.

Velikansko skalo, ki je rahlo odmaknjena z rimske ceste pod pobočje Stare babe, poznajo plezalci. Zavzeli so jo kot svoj poligon. Vendar je prav tam osrednje svetišče območja pod Staro babo. Prostor je sestavljen iz dveh megalitov, visokih kot hiša. Med njima vodi s suho zidom utrjena slavnostna pot do bližnjega vznožja Stare babe. Baba in Babec sta njena hči in sin. Romboidna oblika Babe stoji na enem vogalu. Poleg nje je manjši megalit, kot njen sin.

Ustavite se in občudujte moč narave, ki lahko ustvariti take stvaritve. Oglejte si, kako je megalit »Baba« postavljen in kaj ga drži pokonci.

Krog megalitov

Le nekaj korakov naprej od Babe pridemo do skal, ki tvorijo krog. Tu je prostor, kjer se lahko srečate z dušami prednikom in zanamcev, z njimi poklepetate in se odpravite dalje. Usedite se na kamen, ki vas pokliče in se naužijte tišine.

Tako pomirjeni se lahko odpravite proti izviru Hublja kot zadnji točki tega popotovanja, ki jo v normalnem tempu prehodite v pičlih 20 minutah. Če pa vključite še vse svoje čute in se prepustili zgodbam svetišč, boste potrebovali tudi uro ali pa dve.

Izvir Hublja

Izvir vsi poznamo kot poseben in čudovit kraj, kjer voda bruha iz številnih izvirov. Zdi se kot neusahljiv vir, čeprav smo v nedavnem sušnem juniju komaj slišiali njegov glas. Vendar pa to ne zmanjšuje njegove vloge v kraju. Postojte trenutek in spregovorite besedo s to mogočno vodo. In v mislih skočite na drugo stran …

Napisala: Kristina Petrovič; Fotografije: Kristina Petrovič

* Članek je bil prvotno objavljen v julijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina.

by Irena Hlede

Vikend odklop: S kolesi od gradišča do gradišča – ekspedicija v preteklost

by Irena Hlede

Zasavje – zakaj ne?

Petdnevno kolesarjenje članov društva Koloart po Zasavju:

Ali raje: zakaj da.

A dajmo se najprej izogniti toponimu Zasavje in raje uporabimo bolj uveljavljen izraz »Revirji«.

Ko nekomu omeniš, da bi šel dopustovat v Revirje, te malo »čukasto« pogleda, češ: »Tam vendar nimaš kaj za početi!«. Tipičen turist o Zasavju kot destinaciji ne razmišlja, saj je le-to v kolektivnem spominu še nadalje uveljavljeno kot »degradirano in onesnaženo območje«. Rudarski revirji pač – premog, prah, črna barva Save in podobno – ne pa turizem!. To se je odrazilo tudi na naši praktični izkušnji ob iskanju namestitve za 40 ljudi na vrhuncu turistične sezone konec julija in začetek avgusta: lokalni penzioni takrat zaprejo vrata zaradi letnih dopustov. To pomeni, da turistov ni!

Zato ne začudi izjava mojega prijatelja Dušana Kastelica, sicer domačina iz teh krajev, da smo bili skupina 40 kolesarjev, ki smo del svojega dopusta preživeli v teh krajih »… pionirji zasavskega turizma. Sem prepričan, da toliko turistov naenkrat še ni bilo v Zasavju. Če bi za to vedeli župani, bi vam morali plačati gala večerjo! :-)”

Da »opravičimo« odločitev glede izbire Revirjev kot lokacije osrednjega kolesarjenja društva Koloart, je treba najprej razbiti nekaj uveljavljenih stereotipov.

Prvi je gotovo “onesnaženost”. Prizor, ki se nam naslika ob omembi imena Trbovlje, so dimniki, iz katerih se vali črn dim premoga iz tukajšnjih premogovnikov. Napaka. Od zaprtja zadnjega rudnika v Zasavju leta 2013 je poteklo že več kot osem let. Poleg tega pa se je proces zapiranja rudnikov pričel veliko prej – že leta 1995. Izkop surovine, ki je bila glavni vir onesnaževanja, je torej že (bolj ali manj) davna preteklost.

Revirji, ki so z odkritjem premoga postali prvo slovensko industrializirano območje, so bili poleg premogovega prahu iz rudniške proizvodnje in termo--elektrarne “deležni” tudi onesnaževanja s strani številnih drugih industrijskih obratov. Medijsko pa je bilo najbolj izpostavljeno izpiranje premogove rude, ki je reko Savo od Trbovelj nizvodno spremenilo v črno kloako, v kateri večina rib ni preživela, tiste ki pa so, za uživanje niso bile primerne. Zadnji poskus umestitve »umazane« industrije v to okolje je bil povezan s cementarno v Trbovljah, v kateri je globalna multinacionalka s tako imenovanim »sosežigom odpadkov« v ozračje pošiljala množico rakotvornih plinov. Temu so se uspešno zoperstavili domačini, povezani v ekološko društvo Eko krog in tako je bil onemogočen še zadnji večji vir onesnaževanja v Zasavju.

Ogromen, kar 360 metrov visok dimnik termoelektrarne, najvišji v Evropi ter sedmi na svetu, ki je s svojo izgradnjo leta 1976 škodljive dimne pline le razpršil ne veliko širše območje, je z delovanjem prenehal leta 2014, torej le leto dni kasneje kot večina rudnikov. Številni industrijski obrati so zapovrstjo “ugašali” že veliko prej, večina že v prvi polovici prejšnjega stoletja ..

Tako se danes znajdemo pred izrazom “revirji” v močno spremenjeni podobi. Od starih “onesnažil” so ostali le še kupi zarjavelega železja, gradbenih odpadkov in zaprašene stavbe, ki se prodajajo na deponije in drugim kupcem. Zasavska pokrajina pa poka od zelenja in številne senčne poti skozi gozdove  ponujajo prijetno zaščito tudi ko je sonce najbolj vroče. Prostor kulture in ekologije pa zaseda praznine opustelih rudnikov in industrijskih odpadkov.

Drugi (lažni) stereotip je kulturna praznina, apatija in brezizhodnost.

Iz Revirjev izhajajo številne markantne osebnosti slovenske zgodovine in sedanjosti. Iz preteklosti je najbolj izpostavljena Ana Dimnik – slovenska mati, domoljubna aktivistka, h kateri so zahajali tako rekoč vsi ugledni slovenski kulturniki. Poleg nje iz Revirjev izhaja tudi sijajen pevski zbor »Trboveljski slavčki«, ki se je v svojem obdobju enakovredno kosal s slovitimi Dunajskimi dečki.

Iz sodobnosti pa: le kdo ne pozna Laibacha? A le redki vedo, da izhaja iz Revirjev in da je bil njihov ideološki vodja, slikar Janez Knez doma iz Dobovca pod Kumom. Potem pa so tukaj še Orleki, plesalec Iztok Kovač, operni pevec Ladko Korošec, prevajalec in filolog Anton Sovre... in v Zagorju ob Savi še vedno aktivna likovna kolonija z najdaljšim stažem v Sloveniji. Ne, ne, niso živeli tukaj le garači rudarji!

Tretji stereotip, ki pade ob prihodu na lokacijo, pa so ljudje.

Ti niso nejevoljni in nedružabni, kot bi to pričakovali zaradi njihovega težkega življenja. Nasprotno – pri njih vedno naletiš na prijazen sprejem, predvsem pa na veliko hudomušnosti. Skozi stoletja so ostali isti – pokončni in neustrašni, ko je bilo treba braniti lastne interese. Svoj “prav” so neustrašno branili že pred stoletji, če je bilo treba s podiranjem smrek, da preprečijo njim neljube poteze oblastnikov. In enako je bilo, ko se je bilo treba upreti izkoriščanju delodajalcev v rudniku. Zato ne preseneča, da so v 21. stoletju uspešno zaustavili svetovno multinacionalko Lafarge, ki je želela nadaljevati “tradicijo” onesnaževanja Zasavja. A doma in s prijatelji so veseljaki in neustavljivi šaljivci.

Rudarsko življenje pa se ni zaustavilo na vratih rudnikov, temveč je svojo mesto našlo tudi v vsakodnevnem življenju. Tako Zasavje preseneti z izvirno, očem ostanka Slovenije skoraj nepoznano kulinariko, z jedmi kot so granadirmarš, funšterc, krumpantoč, ajmoht, zasavski filžolov golaž, čebulna juha, jetrnice, itd.  Navdušijo duhovite zgodbe iz življenja v rudarskih kolonijah, predvsem pa izvirno narečje, ki se je oblikovalo v stalnem kontaktu z nemško govorečimi delodajalci.

Tudi turističnih zanimivosti je veliko in pet dni, ki smo jih preživeli člani društva Koloart v teh krajih, je bilo čisto prekratkih, da bi si lahko ogledali vse.

Zato kar preidimo k opisom našega petdnevnega kolesarskega potepanja.

1. dan: od Litije do Trbovelj

Izhodišče potovanja smo, kot je običaj že nekaj let, izbrali tako, da je bilo do njega mogoče priti tudi z javnim prometom – v tem primeru z vlakom. Zasavje je med tistimi redkimi slovenskimi kraji, ki imajo dobre in prav tako dokaj frekventne vlakovne povezave. In če se je lani le ena naša članica odločila, da uporabi vlak, jih je letos bilo že veliko več.

Po uvodnih, sicer zaradi grožnje okužb nekoliko manj tesnih objemih smo se okrepčali z okusnim pecivom iz bližnje pekarne, zajahali naša kolesa in se prav kmalu začeli vzpenjati v hrib v smeri gradu Bogenšperk. Klanec do njega je ravno prav dolg, da se dobro ogreješ, ne pa izmučiš.

Grad, ki je bil domovanje slavnega slovenskega polihistorja Janeza Vajkarda Valvazorja, je zgledno obnovljen. V njem so našli prostor zajetna zbirka predmetov in dokumentov iz Valvazorjevega življenja in dela, poročna dvorana ter ugleden gostinski lokal. Ekipa, ki skrbi za obiskovalce, pa je še dodatno obogatila grajski vrt z zbirko avtohtonega cvetja z domačih vrtov.

Po ogledu gradu smo se vrnili na kolesa ter se najprej dvignili do bližnjega prelaza, nato pa se po strmi, a lepi razgledni cesti spustili proti Veliki Kostrevnici. Po glavni cesti med Litijo in Mirno smo se peljali le nekaj kilometrov, nato pa smo se odcepili na neprometno cestno povezavo, ki je bila zgrajena za vojaške potrebe po dolini reke Sopote. Še prej pa smo se ustavili v prijetni gostilni Pustov mlin, kjer so nas postregli s čudovito okusnimi postrvmi in orehovimi štruklji.

V dolini Sopote nas je ob slapu Sušjek pričakal g. Jože Prah, po izobrazbi gozdar, po delovanju pa »motor« gozdnatega področja med Sevnico, Litijo in Dolenjsko, saj je predsednik Društva oglarjev, koordinator evropskih pešpoti ter snovalec več tematskih poti, mentor, svetovalec … Boljšega vodnika si ne bi mogli želeti, posebno zato, ker je g. Prah tudi sijajen in duhoviti govornik. Čas v njegovi družbi nam je kar prehitro minil, zato smo bili pred vzponom na Podkum že v časovni zamudi.

Na srečo je bila v časovni zamudi tudi naša naslednja gostiteljica ga. Marija, gospodinja gostilne Pr'Čop, tako da smo se ravno prav ujeli. Gostilna Pr'Čop sicer slovi kot kraj, kjer pripravljajo najboljše zasavske avtohtone jedi, žal pa je bila v času našega obiska zaprta zaradi dopustov. A gospa Marija si je z veseljem (da ne rečem užitkom) vzela čas, da nam je na svoj duhovit in izviren način predstavila namestitvene in gostinske posebnosti njihove gostilne. Salve smeha so bile huronske, ko je razlagala svoje pristope in rešitve. Angleški humor je v primerjavi s to »predstavo« žalostinka …

Naš urnik se je znova zamaknil, a nas ni skrbelo, saj je bil pred nami le še spust v dolino. Kot blisk smo poleteli proti Trbovljam, kjer so nas v prijazni gostilnici Mala mal'ca že pričakovali s tipičnim zagorskim granadirmaršem.

Preden smo popadali v postelje, smo se le še uskladili, kdo bo spal v udobnejših posteljah v mladinskem hotelu in kdo na nekaj manj udobnih ležiščih edine namestitve, ki nam je bila pripravljena nuditi gostoljubje v teh začetnih avgustovskih dnevih – na kozolcu domačije Zelena trava. Naš gostitelj je bil eden zanimivejših občanov Trbovelj – Uroš Macelj, ekolog, ki ima največje zasluge za izgon zadnje onesnaževalne industrije iz Revirjev.

2. dan: v Zagorje ter na Zasavsko Sveto goro

Drugi dan po zajtrku smo se z veselim pričakovanjem odpeljali proti drugi »rudarski metropoli« - Zagorju ob Savi, saj nas je tam pričakoval posebno zanimiv turistični vodnik. To poslanstvo je

namreč zaupano »frontmanu« priljubljene rock skupine Orleki Vladu Poredošu. Po rodu Prekmurec se je popolnoma »spojil« z okoljem Revirjev, z dediščino rudarjenja in domačini. Na enak način, kot ga poznamo iz pesmi Orlekov, torej humorno in vsebinsko privlačno, nas je uvedel tudi v zgodovino in znamenitosti Zagorja ob Savi. Mesto je bilo v prvih avgustovskih dneh še popolnoma pod vplivom zlate olimpijske medalje, ki jo je dobil njihov rojak, kolesar Primož Roglič. Na odru, ki so ga pripravili za njegov sprejem, smo se tudi fotografirali.

Na koncu smo vsi skupaj stopili še do nekoliko neobičajnega spomenika, ki od pred nedavnim krasi Zagorje: to je kip rudarskega škrata Perkmandeljca. Le-tega je računalniško upodobil ilustrator, scenarist in režiser Dušan Kastelic, ki je prav tako doma iz Zagorja ob Savi, ter z njim v glavni vlogi ob spremljavi glasbe Orlekov ustvaril sijajno stvaritev, tako izjemno, da so jo ulili v bron in »za večno« z njo okrasili mesto.

Iz Zagorja smo pot nadaljevali ob reki Mediji proti Izlakam. Za zanimiv muzej rudarstva v naselju Kisovec ter rudarsko »kopalnico« vashavo tokrat žal ni bilo časa. Prav tako smo izpustili Izlake s termalnim izvirom, v katerem se je kopal že J.V. Valvazor, saj je termalni kompleks že nekaj časa zaprt in žalostno propada. Ustavili smo se le na lokaciji nekdanjega gradu rodbine Valvazor v bližini Izlak. Grad sam je žal spodjedel zob časa, ohranila pa se je kapelica, v kateri bi naj bil pokopan tudi naš slavni polihistor.

Nedaleč od ostankov gradu se je naša cesta odcepila proti Zasavski sveti gori. Klanca je bilo kar nekaj, a ni bil preveč strm. V vsakem primeru pa je bil veliko lažji za vse, ki smo imeli pomoč električne baterije. Ko smo prisopihali na vrh, nas je najprej čakala malica v obliki izjemno okusnega fižolovega golaža. Po sladici smo se, napolnjeni s svežo energijo, podali še na vrh gore, kjer je v taborski utrdbi okrog cerkve Matere božje danes ustvarjeno pomembno versko in romarsko središče, v času Turkov pa je bilo pomembno zatočišče pred temi agresorji. Legenda govori, da so sem zašli le enkrat, a jih je prestrašil in odgnal Kristus, ki je ob njihovem prihodu proseče dvignil proti nebu sklonjeno glavo. Prizor je upodobljen v kapeli pod cerkvijo, pokazala pa nam ga je oskrbnica Marija. Sicer pa sega zgodovina te lokacije, s katere se odpirajo prekrasni razgledi na vse strani, še veliko dlje v zgodovino, ko je bilo tukaj staroversko svetišče. O njegovem obstoju pričajo grobnice, odkrite nedaleč pod obzidjem.

V dolino smo se vračali po razglednem pobočju, poseljenem s kmetijami. Večer smo sklenili na kmetiji Zelena trava, kjer so nam za večerjo pripravili tradicionalna ajmoht in krumpantoč, potemj pa smo imeli nekaj predstavitev. Najprej smo organizatorji predstavili zgodovino in pomembne osebnosti Zasavja, nato pa je naš gostitelj predstavil še svojo domačijo, na kateri se prvenstveno ukvarja z vzrejo ovac.

3. dan: Juriš na Kum

Obiskati Zasavje, a izpustiti Kum, bi bil tako rekoč greh. 1220 metrov visok vršac dominira nad okolico, z njega pa se odpirajo razgledi po celotni Sloveniji, do Julijcev ter daleč na Hrvaško. Zasluženo ga imenujejo Zasavski Triglav.

Žal nam vremenoslovci za ta dan niso napovedovali prav nič dobrega, zato smo se odločili, da vzpon odpovemo. A ker jutro ni bilo istovetno vremenskim napovedim, se jih je peščica najbolj pogumnih kljub vsemu zagrizla v klanec. Najhitrejši med njimi so se vrnili v dolino še suhi, ostali pa sicer do kosti premočeni zaradi močnega naliva, a vseeno zadovoljni. Suha obleka in topla prha sta bili pri roki, tako da ni bilo težav.

Ostali smo jutro izkoristili za ogled retrospektivne razstave slikarskih del Janeza Kneza, domačina iz Dobovca pod Kumom, ki je bil tudi mentor in idejni vodja skupine Laibach. Po skupnem kosilu smo se odločili, da popoldan preživimo v bližnjih toplicah v Laškem. Za prevoz do tja smo uporabili kombije, saj je bilo vreme še nadalje kislo. Vrnili smo se proti večeru na skupno večerjo ter kasnejše neformalno druženje.

4. dan: Čebine in Sveta planina

Predzadnji dan smo odkolesarili na severovzhod, v smeri Savinjske doline - seveda ponovno v hrib.

Najprej nas je pot vodila do zaselka z le tremi kmetijami Čebine, kjer je bila v domačiji Barličevih leta 1937 ustanovljena Komunistična partija Slovenije. Ustavili smo se tudi pri bližnji cerkvici Svetega križa, ki je po pripovedovanju prav tako odigrala pomembno vlogo ob dogodku. V domačiji je danes urejen muzej, za katerega skrbi domačinka, ki nam ga je tudi odprla in razkazala.

Do vrha Svete planine od tukaj ni bilo več daleč. Planina ima več imen in jo mnogi poznajo tudi kot Partizanski vrh. V času razcveta rudarstva so bili vsi okoliški vrhovi priljubljene izletniške točke, povsod pa so bile zgrajene tudi planinske koče. Te danes večinoma propadajo – nekatere so prešle v zasebno last, druge, med njimi tudi planinska koča na Sveti planini, pa so žal zaprte. Tik pod vrhom nas je pozdravila župnijska cerkev Imena Marijinega, na vrhu samem pa znova širni razgledi, predvsem na Savinjsko dolino in hribovja izza nje ter na porečje reke Savinje.

V dolino smo se vračali skozi goste gozdove do Lovskega doma na Predmeji, kjer so nas pogostili z okusnim bogračem. Ta sicer ni avtohtona zasavska specialiteta, a je s svojim okusom kljub vsemu prepričal. Lovski dom je izhodiščna točka na še eno pomembno vzpetino Zasavskih hribov Mrzlico. Tudi te se je prijel naziv »Triglav« in sicer »rudarski Triglav«, saj so jo ob prazničnih dneh redno in množično obiskovale rudarske družine. Koloart je imel na Mrzlici pred leti svojo družabno srečanje, zato smo jo tokrat izpustili ter se preko zaselka Čeče nad Hrastnikom spustili nazaj proti dolini.

Spotoma smo se ustavili še v slikoviti cerkvici Svete Katarine, kjer nas je sprejel ter nam razkazal njeno bogato opremljeno notranjost duhovit in družaben župnik trboveljske župnije Tomaž Šojč. Cerkev ima dolgo zgodovino. Preživela je številne pretrese, a kljub vsemu lahko še danes v njej občudujemo tri izredno lepe baročne oltarje ter križev pot slovenskega umetnika Franceta Goršeta. Na fasadi je vzidan del rimskega nagrobnika, legende pa govorijo tudi o pomembnem staroverskem svetišču, v katerem so častili zlato tele.

Do Trbovelj smo se spustili po lokalni prometni povezavi do Hrastnika. Ob tem smo šli mimo trboveljskega kopališča, ki se kiti z olimpijskim bazenom. Naša kolegica kolesarka, ki je trenirala plavanje, je povedala, da je bazen zelo »hiter« ter da so se v njem vedno postavljali državni rekordi. Ker nam je do večerje preostalo še nekaj prostega časa, smo ga izkoristili za obisk najnovejše trboveljske znamenitosti – 8 metrov visokega kipa rudarja Prometeja. Iz odpadnega rudniškega železa izdelan kip je delo kiparja Zorana Pozniča. Iz svetilke na njegovi čeladi sveti laserski snop na vhod rudnika na nasprotnem pobočju. Čeprav je Prometej na vzpetini nad mestom lepo viden, pa do njega ni prav lahko dostopiti, saj označb še ni. Brez pomoči naše prijazne vodnice iz trboveljskega Delavskega doma Anje bi, posebno kot pešci, zatavali kam globoko v gozd ..

Zadnji večer osrednjega kolesarskega izleta člani društva Koloart tradicionalno posvetimo »zaključni slovesnosti«. Zanjo smo našli prostor v istem kozolcu na Zeleni travi, kjer smo imeli tudi prenočišča. Naš gostitelj nam je pripravil sijajno pojedino »izpod črepnje« z domačim mesom in drugimi pridelki njegove kmetije. Kulturni kulturni program je na koncu zaokrožil nastop skupine Orlek v ožji zasedbi, sestavljeni iz članov družine Poredoš. Duhovita, lokalno obarvana besedila, so nas ponovno nasmejala in razvedrila.

5. dan: Po trboveljskih znamenitostih

Zadnji dan smo rezervirali za oglede znamenitosti Trbovelj. Kolesa smo zajahali že zjutraj, a smo se z njimi zapeljali le do vhoda v (bivšo) trboveljsko termoelektrarno, v okviru katere stoji znameniti 360 metrov visoki dimnik. Dimnik je bil zgrajen leta 1976 kot nadomestek za prejšnji, le 80 metrov visok dimnik. Njegov namen je bil, da zmanjša onesnaženost z žveplovim dioksidom, a jo je le razpršil po širšem območju pobočij Kuma in Savinjske doline. Termoelektrarno je finančno pokopal TEŠ 6, zato so jo leta 2014 dokončno zaustavili. Danes poteka njena demontaža, ki so nam jo tudi predstavili.

V središču pozornosti pa je bil seveda orjaški dimnik, ki je vpisan v register nepremične kulturne dediščine ter se bo kot tak, upamo, izognil nevarnosti porušitve. Orjak je danes izziv za vrhunske plezalce in različne športne ekstremiste, posebno odmeven je bil vzpon nanj, ki sta ga opravila naša plezalska asa Janja Garnbret in Domen Škofic. Zanimanje za podvig je ogromno, a Energetska družba Trbovlje, ki ga upravlja, zaradi varnosti izda dovoljenje za dostop (kaj šele za vzpon) le redkim.

Nas je »rešila« velikost naše skupine. Posebno velike želje po vzponu na orjaka ni imel nihče, saj smo ga lahko opravili virtualno, v navidezni resničnosti. Ob tem so nam pomagali strokovnjaki za navidezno resničnost iz Delavskega doma ter posebna 3D- očala. Na dimnik pa so se namesto nas v živo povzpeli člani akrobatske skupine Dunkin Devils ter posneli vse dih-jemajoče poglede, ki se z njega odpirajo. S takšno rešitvijo smo bili zadovoljni vsi, saj nas doživetje v živo z višine 360 metrov z ozkega oboda dimniške tuljave brez varovalne ograje prav nič ni mikalo.

Ogledali smo si tudi, kaj je še ostalo od prostorov termoelektrarne, ki jo sedaj počasi razprodajajo, nato pa se s kolesi vrnili v Trbovlje in jih tam shranili na varno v prostore Mladinskega doma. Sledili so ogledi trboveljskih znamenitosti, za katere koles nismo več potrebovali.

Najprej smo šli vsi skupaj v Delavski dom na ogled animiranih filmov Dušana Kastelica, nato pa še v klet objekta, kjer hranijo maketo drobilca glav, naprave iz njegovega zadnjega animiranega filma Celica (The box), s katerim žanje številne uspehe na svetovnih festivalih. V nadaljevanju pa smo se razdelili v tri skupine, od katerih je prva šla na ogled Virtualnega muzeja rudarstva, kjer so rudarski vsakdan s pomočjo sodobne tehnologije približali obiskovalcem, druga je virtualno doživljala izkušnjo rudnika, dokler je ta še bil živ, tretja pa se je sprehodila po samem mestu, od rudarskih bivališč v eni od številnih kolonij do spomenika Orjuni ter Delavskega doma.

Dan in tudi petdnevno druženje smo zaključili s skupnim kosilom v naši prijetni Mali mal'ci, se poslovili do naslednjega skupnega izleta ter razbežali na vse strani.

by Irena Hlede

Potovanje članov društva Koloart po Dravski kolesarski poti

Julij, avgust 2018

Gremo z vlakom

Za zagrizene ekologe (med katere se prištevamo) se spodobi, da se tudi na izhodišče poti pripeljejo „trajnostno“. Če je predaleč s kolesom, je torej najbolje z vlakom. Ker nas je „koloartovcev“ največ s Primorskega ter iz Ljubljane, nas železna cesta lepo povezuje z Beljakom, kjer je železniško križišče za vzhodno avstrijsko Koroško. Tukaj smo prvotno predvideli izhodišče našega popotovanja, saj bi po poti lahko pobrali tudi naše Gorenjske prijatelje.

Žal se je ta načrt podrl, glavni razlog pa ni bil na slovenski, ampak (zelo presenetljivo!) na avstrijski strani železniških uprav – naša skupina je bila preprosto prevelika in avstrijske železnice se niso bile pripravljene prilagoditi ter nam omogočiti prevoz takšnega števila (45 -50) potnikov s kolesi istočasno. Lepi in hitri avstrijski vlaki namreč sprejmejo le 6, največ 8 kolesarjev na eno kompozicijo in predlog, da se naj razporedimo na več zaporednih vlakov, nam seveda ni bil sprejemljiv.

Na naše veliko (in seveda zelo prijetno) presenečenje smo bili deležni veliko večje mere prilagodljivosti pri, tako pogosto kritiziranih, Slovenskih železnicah. Služba za mednarodni potniški promet nam je nudila vse informacije ter nas nekaj dni pred odhodom celo samoiniciativno poklicala ter preverila, če vse z naše strani najavljeno še velja.

Zato smo morali zaradi neprilagodljivosti avstrijskih železnic (pa tudi zelo visoke cene vozovnic) prihod na izhodišče našega popotovanja spremeniti: iz ljubljanske smeri nas je na izhodišče pripeljal najeti avtobus, iz primorske smeri pa vlak do Jesenic, nato pa manjši avtobus do Pliberka. Seveda pa ne smem pozabiti omeniti, da imamo vedno na petdnevnem izletu v spremstvu tako imenovan „kamiončin“, to je starodobnik našega Marinka, na katerega nalagamo prtljago ter včasih tudi kolesa. Tokrat je kamiončin pripeljal kolesa iz Gorice, iz Ljubljane pa avtobus prevoznika iz Grosupljega, ki že dlje časa redno prevaža kolesarje ter je za to ustrezno opremljen – to pomeni, da ima prikolico za prevoz koles, kot tudi znanje in izkušnje, kako ravnati s tem, skoraj kultnim športnim artiklom, ki ga nihče ne želi imeti opraskanega….

Nekaj po 9 uri smo se tako vsi zbrali, tudi naša edina so-popotnica iz Maribora, ki jo je naravnost do Pliberka pripeljal šele nedavno vzpostavljen kolesarski vlak. Žal le-ta vozi le ob sobotah in se bo že 1. septembra začasno, do naslednjega poletja, ustavil, a sprejme lahko kar do 23 koles, kar je v primerjavi z zmogljivostmi železnic „z one strani meje“ prava znanstvena fantastika. Istočasno pa sijajna možnost za organiziranje kolesarskih izletov tudi za večje skupine.

Pri naših rojakih v dolini Podjune

Naše potovanje smo začeli z obiskom pri naših rojakih – koroških Slovencih, ki jih je Plebiscit leta 1920 ločil od svoje matične države. V Kulturnem domu Pliberk sta nas prijazno sprejela Milan Piko, poslovodja kulturnega doma in Jožko Hudl, vsestranski podjunski kulturnik in ljudskošolski ravnatelj v pokoju.
V dvorani Kulturnega doma sta nam najprej predstavila delovanje in ustvarjanje Koroških Slovencev, nato pa nas še popeljala na sprehod po središču Pliberka ter predstavila tamkajšnje znamenitosti. Opoldan, ko smo imeli v načrtu začetek kolesarjenja, smo se komaj ločili, saj je bilo med nami še polno odprtih vprašanj.

Dravska kolesarske pot skozi Pliberk ni speljana, zato smo se morali do nje nekaj kilometrov zapeljati delno po kolesarskih poteh, delno pa tudi po cestah z manj prometa. Pri kraju Dob (Aich) smo se končno priključili na našo osrednjo potovalno transverzalo ter se že prav kmalu preko atraktivnega lesenega visečega mostu Svete Lucije pripeljali do Suhe, kjer nas je v gostilni Hartl že čakalo kosilo. Tradicionalna jed - ajdovi povitjanki, ki so jo skozi stoletja na svojih mizah stregli lokalni prebivalci, je našla pot tudi na naše mize v družbi z okusno svinjsko pečenko in solato.

Ob tem nas je sicer malo žalostilo, da prevzemnik gostilne, ki sicer velja za „slovensko“, in je seveda tudi sin slovenskih staršev, svojega materinega jezika bolj ali manj ne govori več. Praznino je zapolnila prijazna družba duhovnika iz fare Suha Matjaža Zupana, ki nam je v brezhibni slovenščini povedal več o življenju v tej vasi, iz katere izhaja znan oktet Suha ter kjer vsako leto organizirajo niz prireditev pod naslovom Festival Suha. Festival poteka vzporedno v Dravogradu, na Suhi, pa še kje .. Žal pa že meseca junija, ko je za večino kolesarjev še nekoliko prezgodaj za turo.

Naša kratka pot skozi dolino Podjuna, ki je ena od treh dolin (Rož, Podjuna, Zila) na avstrijskem Koroškem, ki so bile zibelke slovenstva, je bila ilustrativen prikaz dejstva, da slovenstvu v teh krajih pohaja sapa. Število stalnih prebivalcev, ki se ob rednih popisih prebivalstva izrekajo za Slovence, nenehno upada. V nekaterih krajih na slovensko govoreče prebivalce komaj še naletiš. Morda bo povečan obisk kolesarjev iz Slovenije katerega izmed koroških Slovencev, ki svojega materinega jezika ne govori več, vzpodbudil da se ga ponovno nauči?

Pot nas je po kosilu vodila mimo zelo zanimivega muzeja moderne umetnosti Liaunig, za katerega obisk žal tokrat ni bilo časa, do mejnega prehoda Vič, katerega prisotnost pa kolesar komajda še opazi, kaj šele občuti z nadležnim ustavljanjem in preverjanjem dokumentov. Naše „krdelo“ skoraj petdesetih kolesarjev je preko meje oddrvelo, ne da bi nas kdor koli kaj vprašal ter takoj „padlo“ v Dravograd.

Pestra zgodovina Dravograda

Dravograd je prvo slovensko mesto, ki nas pozdravi ob prehodu meje. S svojo strateško pomembno lego ob sotočju Drave z Mežo in Mislinjo, oziroma na stičišču njihovih dolin, ima dolgo zgodovino ter je bil pogosto tudi prizorišče burnih dogodkov. Čez njegovo ozemlje je vodila že rimska pot, kot trg pa je bil prvič omenjen leta 1185 kot „urbem forum Traberch“. Skozi zgodovino sta njegov razvoj krojili predvsem obrt in trgovina, ko so se začele na Dravi graditi elektrarne, pa tudi njihovi strateški in gospodarski vidiki. Staro mestno jedro s prvotno srednjeveško podobo je lepo ohranjeno, a kolesarjem neprijazno, saj skozi njega poteka gost promet tudi najtežjih tovornih vozil, zato prečenje ni prav nič prijetno, pa še prepovedano je. Dravska kolesarska pot ga zato obkroži ob dravski strugi. V mestu so ogleda vredni tudi Gestapovski zapori, ki se nahajajo v prostorih stavbe Mestne občine Dravograd. Za obiskovalce prijazno poskrbi zanj zadolženi zgodovinar g. Marjan Kos, ki pa je bil v času našega obiska odsoten, zato smo pot nadaljevali do naslednje dravograjske znamenitosti – baročnega dvorca Bukovje, ki je od mesta odmaknjen slabe tri kilometre.

Dvorec je v celoti prenovljen, v njem pa so poleg razkošne poročne dvorane s salonom tudi zanimive muzejske zbirke, izhajajoče predvsem iz zbirateljske strasti zadnjega lastnika gradu, barona Janeza Krstnika Kometra. Ta je leta 1870 dvorec prezidal v podobo, vredno uvrstitve med najpomembnejše spomenike historicistične grajske arhitekture pri nas. Okolico gradu dopolnjujejo čudovit Evropski park Bukovje z nasadi ekoloških vrtnin, razvaline starega gradu Pukštajn nad njim ter objekti, ki jih je dozidala Jugoslovanska ljudska armada, ki je imela grad v lasti po prvi svetovni vojni. Slednji dvorca sicer ne krasijo, ga pa bogatijo zanimive zbirke, ki so našle prostore v njih – zasebna knjižnica ter muzej vojaške opreme.

Na koncu pa ne smemo pozabiti omeniti tudi nočitvenih zmogljivosti za kolesarje, ki so našle prostor v dvorcu. Med njimi je ena soba celo opremljena s starinskim pohištvom, kar je gotovo redko ponujeno v cenovno ugodnih namestitvah (hostlih), kamor se ta prenočišča uvrščajo. Lokalna vodička Franja nas je z gradu kar nerada spustila naprej do našega novega doživetja – romantične večerne vožnje s splavom.

Spoznavanje s splavarsko tradicijo

V splavarskem pristanu v Gortini nas je prijazno in bučno sprejel splavar Anton s svojimi številnimi pomočniki – splavarji in muzikanti. Vožnja s splavom pod taktirko „koroških splavarjev“ je namreč zelo veselo in zabavno, v našem primeru pa tudi romantično in gurmansko doživetje, ki smo si ga še dodatno popestrili s prisotnostjo Mirana Kamnika – pevca kantavtorja, ki svoje s countyem obarvane pesmi poje izključno v domačem, koroškem narečju. Seveda pa so nas v posebnosti koroškega govora uvajali tudi splavarji, ki so za nas priredili pravo predstavo, začinjeno z obilico smeha, ki se je zaključila s splavarskim krstom. Tako sta se številčni ekipi usposobljenih splavarjev ob koncu „fure“ pridružila še dva „bruca“ iz vrst naših kolesarjev. Če k vsemu opisanemu pridamo še gurmanske poslastice iz gostilne Pri lipi ter bakle in sveče, ki so nam v družbi skoraj popolnoma polne lune razsvetljevale pot nazaj do pristana, je bilo doživetje skoraj popolno.

Vse vesele in razigrane nas je čakala še pot do naših prenočišč v gostilni Pri lipi. Večerna vožnja po lokalnih kolesarskih poteh je bilo novo razburljivo doživetje, za nas atraktivno zaradi podobe dolge kače z različnimi lučmi osvetljenih koles, za samotne sprehajalce, ki so nam prišli naproti, pa gotovo skoraj privid (ali pa nočna mora) – ogromna skupina „marsovcev“ na kolesih, ki so na lepem v gruči pridrveli iz teme.

Razvajanja čutov v gostilni Pri lipi

Z lastnico gostilne Pri lipi ga. Heleno sem se spoznala že pred leti, seveda preko hrane, ki jo je pripravila na eni od pogostitev, ki sem ji prisostvovala. Takoj me je navdušila in v meni je ves čas tlel načrt, kako bi se bolj poglobljeno in v družbi dragih prijateljev posvetila uživanju bogastva lokalnih okusov, ki jih ponuja v svoji restavraciji. Odprtje Dravske kolesarske poti je zato bila prava priložnost, da svojo dolgoletno željo uresničim.

Ko sem prvič v živo obiskala gostilno s prenočišči, sem spoznala da je razvajanje čutov v gostlni Pri lipi še bolj kompleksno, kot sem si mislila, saj se je izkazalo, da ga. Helena ljubezen do lokalne kulinarike druži z ljubeznijo do vsega lepega in predvsem starin, ki jih z veliko mero domišljije in inovativnosti vpleta v podobe „štiblcov“ - sob, v katerih bivajo gosti.

Ko smo se s celotno skupino kolesarjev v popolni temi pripeljali do gostilne Pri lipi, so nas tam v dobrodošlico še „pomazilili“ z izjemno okusno sladico - ajdovimi štruklji z orehovim nadevom in borovnicami. Čeprav je bil za nami naporen dan in ura pozna, se ji ni mogel nihče upreti... Ob 11h zvečer, nekateri pa še kasneje, smo izmučeni, a silno zadovoljni z darovi dneva, popadali v postelje, nekateri kar v gostujoči gostilni, drugi pa v hostlu Marenberg v bližnjih Radljah ob Dravi, saj prenočišč za tako veliko skupino na enem mestu ni bilo dovolj.

Drugo jutro smo se znova združili ob zajtrku, ki je bil ponovno silno okusen in, enako kot druge dobrote dan prej, lokalno obarvan. Doživetje smo zaokrožili z ogledom bližnje cerkvice Janeza Krstnika, ene najstarejših slovenskih cerkva. Sledilo je obvezno skupinsko fotografiranje in hop – smo znova bili na naših kolesih. Pred nami je bilo nekoliko drugačno doživetje – kopanje v bližnjem naravnem bazenu.

Ne povsem običajen bazen

Prijetno presenečenje, ki pričaka popotnika vzdolž Dravske kolesarske poti, je naraven bazen v Radljah ob Dravi, zgrajen v okviru vodnega parka že „davnega“ leta 2014. “Debela“ štiri leta kasneje je bil še vedno edini v Sloveniji. Tudi mi se nismo mogli upreti skušnjavi osvežitve v vodi, ki je naravno prečiščena skozi ločje, lokvanje in druge rastline, ki čistijo vodo, ter brez kakršnih koli kemičnih dodatkov. Za tako veliko skupino so nam gostitelji naredili tudi vodeno predstavitev, v kateri so nam predstavili vse posebnosti bazena, njegovo delovanje in vzdrževanje ter stroge omejitve, ki veljajo v kompleksu za ohranjanje naravnega ravnovesja. V vročem pozno julijskem dnevu je bila osvežitev še kako dobrodošla, okolje naravnega bazena, obkroženo z rastlinjem, pa nudi sprostitev tako za telo, kakor tudi za glavo. Poleg vodnega parka si lahko ljubitelji narave v njegovi soseščini najdejo tudi prenočišče v okviru lesenih „glamping“ objektov, zgrajenih po vzoru mlinarskih hišk, kakršnih je bilo še nedavno veliko v bližnji okolici, tako zelo bogati z bistrimi vodotoki.

Nadaljevanje poti nas je vodilo do mesta Radlje ob Dravi. To, danes upravno in gospodarsko središče večjega dela Dravske doline, se je še do leta 1952 imenovalo Marenberg. Zato še danes najdemo v njem kar nekaj s tem imenom poimenovane ponudbe, na primer hostel, kavarno, restavracijo v središču, pa še kaj... Posebnost tega dela dravske doline je tudi hmelj, s katerega pridelavo in predelavo se danes na tem področju ukvarja Hmeljarstvo Čas, s 106 hektarji eno od večjih tovrstnih posestev v Sloveniji. Skozi njihove nasade, ki v začetku avgusta dosežejo polno višino sadik do petih metrov in več, smo se po poljski stezi popeljali od bazena do mesta Radlje.

V Radljah nas je sprejela prijazna uslužbenka ŠKTM Radlje Dominika, ki nam je predstavila zgodovino kraja ter njegove glavne znamenitosti, na koncu pa nas je prepustila v roke g. Edija Korata, lastnika najstarejše radeljske hiše, skoraj pol tisočletja starega Rožnega dvora – Rosenhofa. Le-ta nas je velikodušno popeljal skozi vse prostore svojega privatnega bivališča ter nam razkril, kako je le-ta skozi leta postal njegova strast ter ga obnavlja s kar največjo skrbjo za avtentičnost njegove notranjost in zunanjosti.

Vzpon na Lovrenc na Pohorju

Po kosilu v kavarni, poimenovani (kako drugače kot) Marenberg, nas je čakal vzpon na Lovrenc na Pohorju. To je sicer začasni „obvoz“, dokler se ne izgradijo ustrezne kolesarske poti ob sami reki, vendar da izlet v osrčje pohorskih gozdov potovanju poseben pečat. Vzpon na Lovrenc na Pohorju navkljub premaganim nekaj sto višinskim metrom tehnično ni zahteven. Blage klančine se izmenjujejo s skoraj ravnimi odseki, tik pred zadnjim, edinim nekoliko strmejšim klancem, pa nas razveseli celo nekaj stometrski spust. Seveda pa moramo ob tem „priznati“, da smo v zadnjem delu poti zapustil DravaBike ter ubrali bližnjico do našega prenočišča v telovadnici lokalne osnovne šole. Tako veliki skupini kolesarjev Lovrenc na Pohorju namreč ne more ponuditi ustrezno število ležišč.

Z večerjo in drugo jutro zajtrkom so nas postregli v okrepčevalnici Maks Urbanc v samem središču kraja. Tam so nam v avtentičnem okolju jedilnice v lovskem slugu, kjer nas je v vitrini pozdravila celo trofeja medveda, postregli z okolju primerno hrano – okusnim divjačinskim golažem. Ta najstarejša gostilna v kraju ohranja duh časa ter ponudi videz točilnice, nabite s pričevanji in spomini iz preteklosti. Kraj, ki mu je nedavna zgodovina z izgradnjo tovarne kos in srpov spremenila značaj, je bil namreč pred vojno klimatsko zdravilišče, vedno pa pomemben lovski revir. Danes se vse bolj spreminja v spalno naselje, vezano tesno na bližnji Maribor.

Skozi iztek Dravske doline do Ptuja

Spust z Lovrenca smo že kmalu po startu za kratek čas prekinili z ogledom pomembne cerkve Device Marije v Puščavi, romarske cerkve, ki predstavlja vrh umetnosti 17. stoletja v Podravju in je tudi eden najpomembnejših spomenikov poznorenesančne oz. zgodnjebaročne arhitekture na Slovenskem.
Od tam nas je pot vodila do najstarejše izmed elektrarn na reki Dravi – Elektrarne Fala. V njej so ob menjavi pogonske turbine za novejšo, digitalno upravljano, stare naprave restavrirali v muzej, ki je sedaj odprt javnosti. Ogled notranjosti, ki se začne z filmskim prikazom, se nadaljuje v prostorni dvorani s starimi, veličastnimi turbinami ter nadaljuje vse do sodobnega, sedaj delujočega dela elektrarne. Običajno traja kakšno uro, a mi smo se zadržali kar krepko dlje, saj nas je vodnik po razstavi, navdušen nad našo neugnano radovednostjo, komajda spustil dalje do kraja našega kosila v Drava Centru, nekoč znanem kot Limbuška čolnarna.

Prijeten zaliv ponuja odlično restavracijo s še bolj prijetnim, na reko ter v bogat živalski svet v njej obrnjenim barom v pritličnih prostorih. Bar je odprt vse dni v tednu, medtem ko obratuje restavracija le ob vikendih. A za našo tako veliko skupino se je seveda našla rešitev, da dobimo kosilo tudi v ponedeljek. Na mestu nekdanje čolnarne, kjer se je nekdaj ob vikendih trlo razvedritve in športnih aktivnosti željnih obiskovalcev, se še danes ohranjajo obširen travnik za poležavanje in igro ter možnosti čolnarjenja. V bližnji soseščini ponudbo dopolnjuje še želodcu in očem prijetna čokoladnica Teta Frida.

Do Maribora smo kolesarili skozi goste sence Limbuškega gozda, za katerim smo se spustili čisto do reke Drave ravno v pravem trenutku, da smo še lahko videli skrajni vzhodni rt Mariborskega otoka, naravnega rezervata s priljubljenim mestnim bazenom na sredini. Mesto Maribor smo si že nekaj let prej podrobno ogledali, zato smo tokrat prečkali le Studenško brv se po panoramski ogledni pot mimo Lenta ter se pod dvonadstropnim meljskim mostom vrnili na desni breg reke, kjer je na nas čakal nedavno vzpostavljen del poti po ravninskem svetu skozi Miklavž in Hajdino. Vzponi in spusti so tukaj tako rekoč zanemarljivi, pot pa vodi deloma po manj prometnih asfaltnih cestah ter deloma po kolovozih in poljskih poteh. Slednji so sicer še nekoliko „robati“ od sveže posutega gramoza, a vodijo po čudovitih poteh ob vodnih zatokih ali reki, kjer se srečamo z neskončnim bogastvom vodnega in ptičjega življa.

Starodavno mesto tradicij in vina

V Ptuj smo se pripeljali mimo termalnega kompleksa Ptujske toplice ter preko mostu za pešce, s katerega „padeš“ neposredno v središče tega historičnega bisera. V starodavnem mestu nam je prenočišče ponudila Minoritska župnija, katere upravitelj je sorodnik našega so-kolesarja. Naša prenočišča v zavetju nekdanjega samostana so bila sicer manj komfortna, a so jih odtehtali panorama Ptujskega gradu tik iznad našega dvorišča in prijaznost našega gostitelja. Ta nam ni ponudil le pravega romarskega gostoljubja in vzdušje domačnosti, ampak nam je omogočil še večerni ogled bližnjega arhitekturnega bisera Ptuja – Minoritske cerkve, pospremljen s podrobno predstavitvijo zgodovine rodu Minoritov ter arhitekture in notranje opreme objekta.

Mesto Ptuj kljub svoji butičnosti ponuja cel kup znamenitosti, katerih pomembna posebnost je, da so med seboj oddaljene le za streljaj - na Ptuju je vse blizu. Zato smo naslednje jutro svoje dvokolesne konjičke pustili v varstvo prijaznim gostiteljem ter se peš odpravili na ogled mesta. Za začetek smo v družbi lokalne vodnice Maruše spoznali zgodovino kraja ter nekaj njegovih najpomembnejših arhitekturnih in zgodovinskih znamenitosti, v nadaljevanju dopoldneva pa smo smuknili v prijeten hlad slovite Ptujske kleti. Tam nam je somelier Franc Brodnjak najprej razkazal klet z več sto let starimi, bogato ornamentiranimi lesenimi sodi, med njimi tudi tistim, ki je dal svojo podobo zaščitni znamki slovenskih vin z zaščitenim geografskim poreklom. Popeljal nas je tudi do bogatega skladišča arhivskih vin, ki so jih varuhi kleti v času vojnih viher zazidali, da so jih zaščitili pred „požrešnostjo“ in razuzdanostjo vojakov. Tem varuhom se lahko danes klet zahvali, da poseduje zbirko arhivskih vin s skoraj neprecenljivo vrednostjo. Obisk smo seveda zaključili z vodeno degustacijo, v našem primeru je to bila to »poroka« vina in čokolade. Na koncu pa smo si skoraj vsi nakupili še nekaj steklenic odličnega vina tudi za v svoje domače arhive.

Do Borla in Ormoža ter še malo dlje

Na Ptuju smo pred nadaljevanjem poti pojedli še lahko kosilo ter ponovno zajahali naše dvokolesne prijatelje za pot ob Ptujskem jezeru, največjem slovenskem jezeru, ki ga domačini „ljubkovalno“ imenujejo kar Ptujsko morje. Izbrali smo si pot po njegovem desnem bregu, kjer se nahaja tudi opazovalnica ptic, ki so to vodno bogastvo prepoznale kot svoje prijazno domovanje ter jih je v vseh letnih časih tam brez števila. Ptujsko jezero seveda ni naravno, ampak akumulacijsko jezero, tako da na njegovem južnem koncu naletimo na jez. Sama elektrarna Formin, ki koristi energijo tega vodnega bogastva ter zaradi katere je bilo jezero ustvarjeno, pa se nahaja vzdolž vodnega kanala v smeri Ormoža. Tik preden smo se preko ceste na jezu vrnili na levi breg reke Drave, smo se zapeljali še mimo zanimivega naravnega rezervata Šturmovci, ki se razteza od jezera proti jugozahodu v notranjost. Ogled tega smo prav tako morali prihraniti za prihodnje obiske Dravske kolesarske poti, saj smo hiteli do naslednjega cilja - gradu Borl, ki se pne nad reko Dravo kakšnih deset kilometrov dlje.

Grad Borl ima bogato zgodovino, ki se v nekaterih legendah navezuje celo na viteza Parzivala in iskalce ene najbolj skrivnostnih relikvij krščanstva – svetega Grala. Zato si ga je za svoje „zatočišče“, v katerem je izvedel številne impresivne dogodke, izbral sloviti slovenski violinist, inspirativni govornik ter kulturni ambasador Slovenije Miha Pogačnik. Le-ta si že vrsto let prizadeva, da bi grad Borl zaradi te zgodovinske edinstvenosti postal središče za razvoj evropske identitete, novega znanja ter inspirativni center za razvoj človeške družbe. Žal pa trenutni lastnik gradu iz 12. stoletja – Ministrstvo za kulturo, ni pripravljeno iz svojih rok izpustiti tega zgodovinskega bisera ter je ob svoji nemoči, da izvede prenovo, našlo pravo rešitev le v tem, da je na vrata gradu namestilo debelo ključavnico in prepoved kakršnih koli aktivnosti v njegovi notranjosti.

Seveda Miha Pogačnik v svojih naporih ni osamljen. Na „domačem terenu“, v občini Cirkulane deluje zelo aktivno Društvo za oživitev gradu Borl, katerega predsednica Sonja Golc nas je sprejela na travniku ob vhodu v grad ter nam predstavila njihovo delo. Povezani z Mihom Pogačnikom se že več let brezupno bojujejo z birokratskimi mlini, ki jim prepovedujejo aktivnosti na gradu, ki je bil pred zaprtjem celo finančno neodvisen ter kulturno središče življenja lokalnega in širšega prebivalstva.

Z gradom Borl pa je povezan tudi nastanek našega društva Koloart: tukaj je namreč bilo pod taktirko Mihe Pogačnika eno od pomembnih prizorišč Festivalov Idriart ter od leta 1995 dalje celo njegov domicil. Leta 1993 je v tem okviru vzniknila pobuda o izvedbi potovanj s kolesom, pospremljenih s spoznavanjem kulture, umetnosti, tradicije, glasbe, ipd.. Nalogo je nase prevzel sedanji predsednik ter v nadaljevanju eden od soustanoviteljev društva Borut Zagorc, ki je „Idri“ v imenu zamenjal v „Kolo“ in nastal je Koloart. Že leto dni kasneje je v njegovi organizaciji kolesarila skupina več kot šestdesetih kolesarjev po Prekmurju.

Od tedaj dalje se to naše čudovito druženje ponavlja vsakoletno z enim petdnevnim kolesarjenjem ter vsaj dvemi, tremi krajšimi, eno do trodnevnimi. In redko se zgodi, da se izleta udeleži manj kot 40 oseb. V dolgih letih druženja smo postali velika družina, ki nas družijo skupni interesi – kolesarjenje, umetnost, zgodovina, tradicija … In 25 let „kasneje“ je za gotovo pravi trenutek, da ne zamudimo priložnosti, da se znova vrnemo na Borl. Pogovor s predstavniki Društva za oživitev gradu Borl se je tako zaključil s pogovorom in spominjanjem na naše korenine.

Slovenska Toskana

Zadnji večer našega petdnevnega kolesarskega druženja tradicionalno zaključimo z večerom, za katerega sestavimo kakšen kulturni program, končamo pa ga s plesom. Žal pa Ormož možnosti za namestitev tako velike skupine na pod skupno streho ne ponuja, zato smo morali iskati rešitev drugje. Našla se je nedaleč od Ormoža v „kultnem“ središču Slovenskih goric Jeruzalemu. Gostišče Brenholc ima tako dovolj prenočišč, kot tudi zadosti velike prostore za vse druge aktivnosti. Pot do njega se sicer nekoliko vzpenja, a za napore vzpona smo bili izdatno poplačani z izjemnim razgledom, ki se s tega gostišča razpira na vse štiri strani neba – in na vseh se odpirajo pogledi na nepregledne širjave goric z vinogradi. Res veličastno! Zadnji skupni večer je tako bil, v skladu s tradicijo, vesel in razigran.

V Ormoške lagune in domov

Za zadnji dan nas je čakal še ogled Ormoških lagun – naravnega rezervata, kjer najde svoje zatočišče na tisoče ptic, zato je v upravljanju članov Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Sprejel nas je njihov član Dominik Bombek, ki nam je predstavil zanimivo zgodbo o sožitju med industrijo in naravovarstveniki, sad katerega je bilo življenje, ki je vzbrstelo na območju, kjer je nekdanja Ormoška tovarna sladkorja deponirala svoje odpadne vode. V teh je bilo toliko hranilnih snovi, da je območje postalo priljubljeno zatočišče tako za stalno naseljene ptice, kot za selivke. Ob zaprtju tovarne je DOPPS uspel, da so Ormoške lagune prešle v njihovo last in upravljanje. Danes je v njih, med drugim, naseljena tudi čreda vodnih bivolov, člani društva pa sami skrbijo za ravnovesje ter predvsem ohranjanje zadostne količine vode na področju.

Informacijska točka nam je ponudila tudi prostor, kjer smo pred odhodom nazaj na svoje domove pomalicali okusen bograč s še boljšo ajdovo pogačo, ki so nam jih kar na teren pripeljali iz gostilne Črni ribič iz bližnjih Frankovcev. Od lagun do železniške postaje Ormož je le kratek kos poti. Slovenske železnice so se držale obljub in mesto na vlaku je našlo vseh 25 naših koles ter seveda preko 40 potnikov. Nekaj koles je sicer odvzelo prostor potnikom kar v njihovih kabinah, a nihče nas z vlaka ni metal (česar smo iz mnogih prejšnjih izkušenj že kar vajeni). Sprevodnik se nas je sicer (po naših občutkih) kar malo ustrašil, a je pogumno izpolnil svojo nalogo. V Ljubljano smo se sicer pripeljali s kar nekaj zamude, a z zelo pozitivnimi občutki ter predvsem polni nepozabnih vtisov s popotovanja.

Na koncu smo bili nekoliko žalostni le zato, ker se nismo mogli odzvati vabilu prijaznega krajana Samota iz Središča ob Dravi, ki je na strani Facebooka našel informacijo o našem popotovanju ter nas je prijazno povabil, da se v Središču okopamo v reki Dravi, ki je tam primerna za kopanje in kar domačini tudi pridno koristijo. Tako da je tudi to ostalo odprto na listi želja za prihodnje obiske Dravske kolesarske poti. Pet dni je pač čisto premalo časa za vse, kar le-ta ponuja!

by Irena Hlede

Kolesarjenje članov društva Koloart po Savinjski dolini in Šaleški dolini

Avgust 2019

1. dan: Rimske toplice - Celje

Izhodišče naše poti je bil zdraviliški kraj z zgledno zgodovino in temu primernim imenom – Rimske toplice. Njegovo “srce” je termalno zdravilišče, po katerem je kraj tudi dobil ime. Po krivici mu nismo namenili dovolj časa, a za vse, ki se bodo tja vrnili kdaj kasneje, je ob strani nekaj faktografskih podatkov za spodbudo.

Do izhodišča se je tokrat pripeljal vsak sam, najbolj “pogumni” in trajnostno ozaveščeni (žal se s tem podvigom lahko pohvali le naša e-kurirka Andreja), pa so pot ubrali z (za upokojence brezplačnim) vlakom.

Začetek je bil zelo tradicionalen – z malico. No, priznati je treba, da so se nekateri pripeljali kar od daleč, pred nami pa je bil naporen dan, poln doživetij, kar je tudi dolgoletna tradicija. Naporni pa so bili tudi pozdravni objemi in druge “razuzdanosti”, na katere sedaj niti pomisliti več ne smemo. Zato se je tudi bilo treba okrepčati!

Za ogrevanje koles in kolen smo najprej odpeljali slabih 10 km dolgo in manj kot uro trajajočo “turico” po zelo blago vzvalovljenem terenu do pivovarniške metropole Laško. Tam smo kolesa zložili k prvemu počitku ter se peš v spremstvu lokalnega vodiča odpravili raziskovat znamenitosti mesta. Mednje se uvršča nadškofijska cerkev sv. Martina, ki je cerkev z dolgo zgodovino, saj je tam bil v duhovniški stan posvečen ter tudi 5 let tudi vikar pridigal Primož Trubar. Za ogrevanje v kasnejša spoznavanja s pivom ter njegovo zgodovino smo si ogledali razstavo Pivovarniških mojstrov, pivovarna Laško pa nam ni hotela odškrniti vrat v svoje skrivnosti, zato smo se (brez njihovega piva) poparjeni odpravili v mestno pivnico Savinja, v senco košatih kostanjev ter zvok žuborenja bližnje, enako poimenovane reke.

Tam so nas pričakale lokalne dobrote v obliki slastnih prest, ki so nas pospremile v prvo posvetitev v skrivnosti pivovarstva pod someljejskim vodstvom Domna Trkulja iz pivovarne GreenGold. Na naših mizah se je zvrstil nabor piv zahtevnejše ravni “craft”, ki so nas, pospremljena s strokovno in zanimivo razlago, uvedla v višje ravni pivoljubstva. Degustacijo smo okronali z naborom lokalnih pivskih specialitet z roštilja, ki so prav tako bile izboljšane ob uporabi piva.

Iz Laškega nas je pot vodila preko ene od tamkajšnjih znamenitosti – Črnega mostu, ki se pne preko pritoka Savinje, potoka Žikovce, pa nato vzdolž Savinje vse do “knežjega mesta”  Celja. Hribčki praviloma ravninske Savinjske doline so nam prvič nekoliko “pokazali roge”, a zaenkrat še ni bilo nič hujšega.

V Celju smo kolesa pustili v našem prenočišču, slikovitem, z grafiti mladih celjskih ustvarjalcev, v katerih so na podlagi urbanih mitov in legend likovno in z zgodbami predstavili zgodovino, ponudbo in lokalne posebneže Celja, obogatenem mladinskem hotelu MMC, saj so na nas že pričakovali vodiči Pokrajinskega muzeja Celje. Le-ta v svojem drobovju skriva kar nekaj znamenitosti, posebno privlačne pa so slikovito “mesto pod mestom” oziroma ostanki nekdanje rimske naselbine, ki so predstavljeni v kleti, zgodovina Celjskih grofov, plemičev, ki so pomembno posegli v politična dogajanja svojega obdobja v pretežnem delu Evrope ter sloviti Celjski strop, edini ohranjeni, s tempero na platno poslikan strop južno od Alp, ki se s svojo velikostjo 142 kvadratnih metrov uvršča med največje podobne stvaritve v Evropi. V spoznavanje zgodovine so nas uvedli zagnani in strokovni vodiči Pokrajinskega muzeja Celje, posebno nas je navdušila karizmatična Rada Hriberšek, ki nam je predstavila Celjski strop ter nam (brezplačno) dovolila ogled še preostalega dela Stare grofije z množico zanimivih predmetov, slik in pohištva. Sprehod nazaj do naše nastanitve je izkoristil domačin knežjega mesta, naš “capo” Boruta, da nas je popeljal v zgodbo svojih spominov iz mladosti in skritih kotičkov, ki jih je najraje obiskoval. Na sprehodu smo se tudi slikali z v bron odlito Almo Karlin, slavno celjsko meščanko, ki je bila že v začetku 20. stoletja svetovna popotnica, pa tudi pisateljica in še drugače zelo posebna in edinstvena ženska.

Večer smo zaokrožili z večerjico v obliki ciganskega golaža, obiskom lokalne sladoledarne v mestnem središču in ob posedanju in pogovorih v prijetni kavarni ter še lepšem odprtem vrtu le-te v pritličju MMC-ja.

2. dan: Celje - Velenje

Jutro nas je pričakalo z manjšo ploho, kar je našemu prvotnemu načrtu o jutranjem vzponu na Celjski grad malo “zamešal štrene”, saj je to pomenilo da je lahko steza, po kateri smo se nameravali povzpeti, blatna. Zato smo se razdelili, tisti “srčni” so zajahali kolesa ter se na hrib vzpeli po cesti, ostale pa je Borut naložil v keson svojega “kamiončina”. No, in na vrh smo prišli skoraj istočasno.

Sprejela nas je vodička, ki nam je predstavila zgodovino tega objekta, katerega že nekaj časa intenzivno obnavljajo ter je z rednimi prireditvami (do še nedavnega) bogatil dogajanja knežjega mesta. No, grožnjam virusov navkljub pa so na gradu vseeno svoje stojnice postavili zanesenjaki za obujanje srednjeveških običajev iz vrst lokalnega društva, tako da se je vendale nekaj “dogajalo”.

Po povratku v dolino, oz. pogosteje uporabljano - “kotlino” smo ponovno zajahali svoje dvokolesne konjičke ter šli še na “poslovilni” paradni obhod mestnega središča, na katerem smo še zadnjič preleteli mestne znamenitosti in zakrpali nekatere manjkajoče detajle. Zaključili smo na “mestni plaži” ob Savinji, od koder smo pot po prijetni kolesarski stezi podaljšali v smeri našega naslednjega cilja – Žalca. Naša steza se je sicer v nadaljevanju zožila v enoslednico, a užitku vožnje po bujnem zelenilu ob nabrežjih Savinje se nismo bili pripravljeni odpovedati. Tik pred Žalcem smo si imeli priložnost ogledati še slikoviti Krajinski park ribnik Vrbje, ki je z opazovališčem ptic ter predvsem priročno gostilnico priljubljena izletniška točka domačinov. Okolico in dostop do ribnika je z raznolikimi klesanimi lesenimi skulpturami še dodatno olepšal amaterski kipar, sicer upokojeni rudar iz Podvina pri Žalcu  Vinko Kovačec. Od ribnika je bil do naše naslednje postaje – fontane piv Zeleno zlato, le še prav kratek kos poti.

Vse bolj priljubljena fontana je bila naslednja postaja naše “male šole” poznavanja piv in, opogumljeni z nedavno pridobljenimi znanji iz Laškega, smo se Koloartovci navdušeno vrgli v nova pivska spoznavanja in doživetja. Naše razpoloženje je ob tem tako poraslo, da nas je na lepem bil en sam smeh in Janez Urbanc je navdušeno ugotovil, da: “..se je Žalec nepričakovano spremenil v Veselec.”. Kar težko se je bilo ločiti od privlačnih pivskih pitnikov, a program je že klical h kosilu v le streljaj oddaljeni kmečki turizem Rotovnik v Gotovljah.

Okrepljeni s telečjo obaro in okusno sladico smo nato pot nadaljevali ravno preko glavne ceste neposredno v samo osrčje nasadov zelenega zlata – hmelja. Ker je nekaj dni nazaj v teh krajih pustošilo hujše neurje, smo žal videli tudi prizore škode, ki jo je le-to naredilo na več kot 5 metrov visokih žičnicah, na katere se vzpenjajo rastline hmelja.

Pot nas je sicer vodila v mesto Polzela, a ob poti je bila še ena zanimivost, ki jo je bilo vredno obiskati – zavetišče za rešene konje, ki pri svojih lastnikih niso bili dobro oskrbovani – Rehabilitacijski center Petra. Sprejela nas je predsednica društva ter oskrbnica živali Natalija Nedeljko, ki nas je poučila o njihovih zadolžitvah ter nas popeljala skozi hleve na ogled njihovih varovancev.

Od RC Petra do naše naslednje oglednje točke – gradu Komenda v polzeli je bilo nato za le dober kilometer poti. Tam nas je že čakala prijazna gostiteljica Manuela, ki je istočasno “duša” tamkajšnjega TIC-a. Izvedeli smo, da je Komenda ime za najmanjšo upravno enoto viteškega reda, oziroma nekdaj tudi posestvo premožnega malteškega viteškega reda. Komende so v Sloveniji še na nekaterih drugih lokacijah, a njihova nekdanja vsebina je bila povsod ista. Komenda v Polzeli je brezhibno urejen grad, v katerem gostuje cela vrsta vsebin, od poročne dvorane do knjižnice in razstavišča, izvajajo se različni seminarji in izobraževanja, ima restavracijo in bife, izbo z osebnimi predmeti domačinke – pesnice Neže Maurer, v njem pa si je svoj kotiček izbojeval tudi slovenski ekstremni kolesar Dejan Glavnik, prvi slovenec, ki je s kolesom v petih letih obkrožil svet ter ob tem naredil kar 112.000 kilometrov. Komendo je pogosto obiskoval tudi dr. France Prešeren, ki je obiskoval tam živečega svojega strica Antona Muhavca, župnika na Polzeli.

V Polzeli bi se lahko zadržali še veliko dlje, saj je tam še en zanimiv grad Šenek, pa še kakšna druga zanimivost, a tokrat smo se mimo Šenka le zapeljali ter nanj vrgli lep pogled in nadaljevali pot proti Velenju. Po poti nas je ujela (na srečo) kratka ploha, tako da smo v to nekdaj rudarsko mesto pridivjali kot furije, vsak po svoje in čim bolj hitro, in to direktno v našo tamkajšnjo nastanitev v Mladinskem hotelu Velenje.

Časa do večerje v Ribiškem domu, klubskem prostoru ribičev ob zelenem Škalskem jezeru, je bilo še dovolj, da smo se stuširali in preoblekli v sveža, pražnja oblačila. Tradicionalno ribjo pojedino v prijetni gostilnici tik ob jezeru nam je s svojim predavanjem o ribjem življu v jezeru popestril predsednik tamkajšnje ribiške družine Jože Šumah, po obedu pa je bilo še dovolj časa za nočni sprehod skozi lepo urejeno mestno središče Velenja, ki ga lahko pohvalimo tudi kot mesto, kjer je zelo lepo poskrbljeno za kolesarje, posebno privlačna je široka steza tik ob reki Paki.

3. dan:  Velenje – Zreče

Ta dan nas je čakal nekoliko bolj razgiban teren, zato smo zjutraj kar pohiteli, da čim prej prečimo Vinsko goro do prve atrakcije. Pot je bila primerna – “ozaljšana” s kar nekaj ostrimi vzponi in z veliko lepimi razgledi, najlepšim pa od monumentalne cerkve Sv. Janeza.

Prvi postanek tega dne je bil za kolesarje res prava “atrakcija”, saj je lastnik domačije Blažiš, g. Peter Habe, največji slovenski zbiralec koles. V svojih “razstavnih prostorih”, ki so sicer skednji, kašče in garaže njegove domačije. jih ima vseh sort, od tistih najstarejših z ogromnimi sprednjimi kolesi, do “specializiranih” obrtniških koles za šivilje, mesarje, brusače, vojake in še vrsto drugih poklicev (od katerih mnogi danes ne obstajajao več), otroških, z dodatnimi pogoni za stroje, itd. Poleg so posebej zbirke različnih kolesarskih luči, zvoncev, sedežev… In ko se ti od samih koles zvrti v glavi, Peter odškrne majhna kvadratna vratca, ki odpro pogled na sosednji skedenj, kjer so neočiščena kolesa še zložena v skladovnicah. Celi kupi takih koles... In da je na koncu mera polna, nas Peter popelje še na podstrešje svoje hiše, kjer ima zbirke mečev, orožja, čelad, klobukov, starih slik, … starin skratka, da jih ne prešteješ v treh dneh, ne pa v dobri uri!

A ni bilo milosti, naslednja doživetja so nas že pričakovala le borih nekaj kilometrov stran, v Dobrni, kjer je slikovit zdraviliški park pravkar dopolnil častitljivo 200-letnico. Domače turistično društvo se je zato še posebno potrudilo, da je zasijal v vsem svojem sijaju – poleg številnih eksotičnih dreves in rožnih gredic ponuja namreč še 5 zdravilnih energetskih točk ter objekte, ki jih v parkih običajno najdemo – pavilljon, igrala, ipd. V skrivnosti parka nas je uvedla članica lokalnega turističnega društva Irena Žagavec.

Ker nam vremenarji niso obetali nič lepega smo kmalu oddrveli našemu naslednjemu ogledu naproti, v bližnji kraj Vitanje, v katerem je postavljen čisto pravi center vesoljskih tehnologij. Poimenovali so ga po pionirju astronavtike Hermanu Potočniku – Noordungu, vizionarju slovenskega rodu, ki je področje astronavtike obogatil s številnimi odkritji in spoznanji. Da pa muzeja ne bi ogledovali lačni, so za nas poskrbeli v bližnji gostilni Kuzman, kjer so nas okrepčali s kosilom, del katerega so bile tudi lokalna specialiteta “vitanjske klobasice”.

Ogled muzeja je bil ravno prav dolg, da so se z neba zlile vse kaplje, ki jim tam več ni bilo obstanka, tako da smo pot lahko nadaljevali brez pelerin. Odsek do Zreč preko grička Loška Gora se je tokrat izkazal za ne-goratega, saj nas po prijetni gozdnati soteski ni prav nič izmučil in v naš hotel Pod Roglo smo prispeli po zadanem časovnem načrtu še ravno prav zgodaj, da je ostalo nekaj časa za obisk pri našem dolgoletnem članu Dušanu Stroparju in njegovi ženi Hildi, ki sta v naši druščini prebrcala številne gričke, ter sta v Zrečah domačina.

Zreče ležijo ob vnožju Pohorja, zato je bila za večerjo ponujena lokalna enolončnica “pohorski lonec”. Večer je zaokrožila vodena degustacija vrhunskih vin bližnje vinske kleti Zlati grič iz Škalc pri Slovenskih Konjicah. Vinska znanja in skrivnosti nam je v pravem razmerju med poljudnostjo in strokovnostjo podal glavni enolog kleti Sašo Topolšek, in le težko smo se odločili, ali je bilo boljše enologovo predavanja ali degustirana vina …

4. dan:  Zreče – Celjska koča

Četrti dan našega popotovanja smo znova začeli s prav kratko relacijo – le do vinske kleti Zlati Grič v že omenjenih Škalcah pri Slovenskih Konjicah. Novi poslovni prostori s kletjo so nastali popolnoma na novo le nekaj let nazaj, njihova glavna odlika pa je, da so svoje velike razsežnosti “sramežljivo” skrili v podzemlje ter jih skoraj neopazno vkomponirali v prekrasno panoramo vinskih gričev pod temnimi pohorskimi gozdovi. Ker smo degustacijo “oddelali” že prejšnji dan, smo se tokrat lahko bolj posvetli občudovanju lepih arhitekturnih rešitev ter tehnologije napredne vinske kleti.

Pri nadaljevanju poti smo mesto Slovenske Konjice obšli po obrobju ter se podali neposredno do slovite Žičke kartuzije, skrite v kotlini ob vasi Špitalič. V Kartuziji, ki je bila dolgo let zelo živa in vplivna, se po še daljših letih njenega propadanja ponovno vršijo prenovitvena dela. Pod vodstvom vodičke smo spoznali tako zgodovino kompleksa kot tudi trenutne aktivnosti in načrte za prihodnost, v grajski lekarni, ki proizvaja svoje izdelke iz pridelka na bližnjem zeliščnem vrtu, pa smo se založili z različnimi eliksirji in čajčki za boljše zdravje.

Do kosila na turistični kmetiji Jager smo morali odbrcati še malo vzpona, ki pa glede na čisto sveže položeni asfalt pravkar razširjene ceste, ni bil tako zelo naporen. Gospodinja Urška nas je pogostila z okusnimi mineštrami in slastno sladico, po obedu pa je ostalo še enkaj časa za prijeten počitek na travi pred hišo ter uživanje v razgledih.

Na poti naprej v dolino po cesti, ki od Celja vodi proti Štoram, Šentjurju in naprej do Šmarja pri Jelšah, so nas znova začele plašiti dežne kaplje. Le-te pa se tokrat niso ustavile pri kratki plohi, ampak so se razvile v “besno” neurje, pred katerim smo po najboljših močeh bežali v zaklon Celjske koče na vzpetimi nad mestom. Nekateri so se pri tem izkazali za neustrašne in se, kljub bičanju dežja ter valenju vode, peska in gramoza preko cestišča, sami prebili do koče. Druge o z kamiončinom reševali Borut in njegova pomočnika Marjan in Branko. Do kože in kosti smo bili premočeni prav vsi, le da so bili “zmagovalci vzpona” ob tem neskončno ponosni na svoj dosežek, ob katerem so temeljito preskusili meje lastnih zmožnosti.

Ker pa je bil to naš zadnji večer, je bilo treba še pripraviti tradicionalne “nastope”. Zaradi odsotnosti baletk “umetelnega” plesa tokrat ni bilo, so pa bili “tradicionalni” skeči, ki so nas, kot vedno, dodobra nasmejali! Tudi plesa je bilo on zaključku programa kar nekaj … skratka večer, kot se pritiče Koloartovskim...

5. dan: Celjska koča – Rimske toplice

Zjutraj je bilo najprej treba “zaceliti rane”, nastale pri evakuaciji ob padavinah prejšnjega dne. A po zajtrku smo bili urno ponovno na kolesih. Prva pot je nas je vodila do groba slavne celjske popotnice Alme Karlin v bližnji Svetini. Vmes smo se še ustavili v Svetinski cerkvi in zapeli “eno blagozvočno” v čast Almi in seveda vsem nam.

Pot do naše naslednje destinacije, že druge kartuzije na naši poti Jurkloštra, nas je vodila preko razgibanih gričkov ter skozi kraje, za katere do tedaj še slišali nismo. Dobra ura in še malo in cilj, skrit v ozki dolini ob potoku Gračnica, se je pokazal pred nami. Tam nas je najprej pričakalo okrepčilo v obliki še tople pehtranove potice gospodinje Milene Kozmos s kmetije Kozmos. Zraven nas je ogrela še s toplim čajem Popotnega meniha, prav tako izdelkom svoje kmetije.

V skrivnosti Jurkloštra nas je povedla vodička Magda Stopinšek, ki nas je popeljala skozi njegove prostore, katerih dobršen del sta žal uničili vihri vojn in časa ter seveda v najbolj slaven kotiček kartuzije – prostor, kjer bi naj bila pokopana Veronika Deseniška. Za oživitev kartuzije se danes zavzemajo člani Zavoda ODON, ki so nam tudi pomagali pri organizaciji obiska v tem odročnem, a zelo slikovitem kraju, v katerega danes zaide kar premalo obiskovalcev.

Spust do našega izhodišča nas je vodil skozi skrivnostno dolino potoka Gračnica, od koder smo lahko opazovali kmetije, razmetane na redko po vseh okoliških hribčkih. Kar nekaj med njimi bi jih še bilo vrednih obiska, ker ponujajo zdrave, naravne in dobre domače izdelke.

A urnik nas je preganjal do zadnje točke naše poti in obenem izhodišča – Rimskih Toplic. Pred slovesom smo skupaj pojedli kosilo v domači gostilni Danijela Hochkrauta. Sledili so še zadnji objemi (kdo bi si mislil, da bodo znova postali tako grešni in to za toliko časa ???) in razkropili smo se nazaj na svoja domovanja.

Kaj bi rekla za konec: v tem koncu Slovenije Koloartovci še nismo bili, čeprav sicer ostaja v Sloveniji le še malo tistih kamnov, ki jih še nismo preobrnili s svojimi “kramparcami”. A kljub temu je tukaj ostalo neodkritih še cel kup zanimivosti in lepot, ki bi se jih dalo strniti v vsaj še en prav tako zanimiv, seveda vedno kolesarski, izlet.

by Irena Hlede