Opis:

Kolesariti bomo začeli na Trgu Evrope poleg Železniške postaje Nova Gorica ter se najprej ogrevali na skoraj popolni ravnini. Mimo zadnjih mestnih stavb se bomo zapeljali do prekopa Koren ter naprej v mistični gozd Panovec. Danes je to priljubljeno zatočišče rekreativcev in drugih športnikov, nekoč pa je s svojim razkošnim rastjem veljal za dragoceno posest lokalnih plemičev. Teren se bo tukaj začel blago dvigati, vse do vrha naslednjega griča z imenom Stara Gora (ki na srečo ni »prav« gora). Od vrha hriba dalje se nam bodo odprli prelepi razgledi na Vipavsko dolino, v katerih bomo uživali vse do Vogrskega, kjer nas bo na blagi vzpetini pričakala osmica Pri Mimici s slastnimi domačimi dobrotami.

Po obedu se bomo mimo dvorca Vogrsko ter okoliških polj in vinogradov spustili do reke Vipave ter vasi Renče. Pred Biljami se bomo še zadnjič vzpeli, tokrat že komaj opazno na obronke Biljensko – Vrtojbenskih gričev. Od vasi Bilje se bomo vrnili k reki Vipavi ter vasi Orehovlje, ki slovi po slastnih gojenih špargljih.

Od srečanja z mejo dalje bo teren skoraj popolnoma raven, da nam kolesarjenje ne bo dolgočasno, pa nas bodo razvedrile vsebine štirih mini-muzejev. Prvi bo v Mirnu tik ob meji in govori o dogajanjih, ki so na meji med tragedijo in grotesko, sprožile pa so jih nedomišljene politične odločitve. Naslednji muzej je najmanjši v Sloveniji in med najmanjšimi tudi v svetu, a se ponaša z visokim priznanjem za svojo predstavitev življenja ob meji po 2. sv. vojni.

V predmestju Nove gorice nas bo v nekdanji mejni carinarnici (»na bloku«, kot pravijo domačini) pričakal tretji muzej s časovno najmanj oddaljeno vsebino – posvečen je namreč tihotapljenju oziroma po domače »švercu«. Nekateri se obdobja, ko smo preko meje bolj ali manj na skrivaj vozili kavbojke, prašek, kavo … spomnijo dobro, drugi so že premladi. Vsem pa bo zabavno videti, kaj vse se je prevažalo mimo carinikov.

Od tukaj bo do zaključka kolesarskega dela naše poti le še delček poti skozi neuporabljen tunel Bohinjske železnice do železniške postaje, kjer nas bo pričakal še zadnji muzej, posvečen življenju ob meji.

Povprečna zahtevnost: 

Irena Hlede je po izobrazbi arhitektka, ki pa je delovala tudi na področjih grafičnega oblikovanja, novinarstva in založništva ter trajnostne mobilnosti. Spoznala in ukvarjala se je s številnimi športnimi dejavnostmi, od jadranja do smučanja ali badmintona, a rdeča nit vseskozi ostaja kolesarjenje. Redno sodeluje v nevladni organizaciji Slovenska kolesarska mreža ter z Evropsko kolesarsko federacijo ECF, predava o kolesarstvu ter ves čas ostaja zvesta daljinskemu kolesarjenju. Na tem področju je tudi opravila usposabljanja za Ocenjevalca po shemi “Kolesarsjem prijazen delodajalec”, Izdelovanje mobilnostnih načrtov ter za nadzornika poti EuroVelo (EuroVelo Route Inspector). Pridobila je tudi naziv in znanja za turističnega vodnika na nacionalni ravni ter je ustanoviteljica in lastnica potovalne agencije GremoZeleno – GoGreenWay. Poleg “svojih” področij arhitekture in umetnosti jo živo zanimajo tudi etnologija, geografija in zgodovina s poudarkom na vsem, kar se navezuje na našo tradicijo, posebno pa nekatera “zamolčana” področja, kot so t.i. staroverci oziroma naravoverci. Raziskuje tudi številna “mejna” znanja, kot so radiestezija ali geomantija. Je prepričana ekologinja in nasprotnica nasilja in vojn.

Govori angleško in francosko ter seveda hrvaško in srbsko.