Popotovanje skozi nostalgije se začne že s potovanjem z vlakom preko Sežane ter nato celotnega Krasa, mimo Štanjela in gradu Rihemberk do (večinoma) skoraj nepozanne postaje Volčja Draga v Vipavski dolini.

Najprej se podamo do naselja Renče, kjer je še vedno živo frnažarstvo oziroma opekarstvo. Kot vzporednica tega je nastal bajer, ki je zatišno in romantično “od boga” skuito mesto, ki ga poznajo skorajda le žabe (:). Nadaljevali bomo ob reki Vipavi, koder je speljana prijetna kolesarska steza, ki nas vodi skozi gmajne in obrečne gozdove do Mirna. Tam bomo, tako mimogrede, izvedeli tudi to, kaj je pč, naša ciljna točka pa bo Mirensko pokopališče, kjer bomo nostalgijo obujali skozi nenavadno zgodbo speljave mejne črte po 2. svetovni vojni.

Nadaljujemo preko “zemljodelskega paradiža” ter mimo stražnega stolpa Miren, kjer se bomo spomnili hladne vojne in “naše armije”, ki je varovala eno najbolj vročih mejnih črt. Kolesarska steza nas vodi vse do mesta Šempeter, kjer se bomo pridružili drugi kolesarski stezi vzdolž železniške proge ter skozi tunel do mejnega prehoda na Erjavčevi ulici.

Obrnili se bomo proti središču mesta, a najprej bomo obiskali vodotok Koren, so-delo povojnih brigadirjev, ter nadaljevali po prvi ulici novonastalega mesta – Delpinovi, nadaljevali so naslednjega mestnega središča, ki je živo še danes – Bevkovega trga, nato pa se odpeljali ob “kitajskem zidu” proti mestu Solkan, drugemu historičnemu naselju, ki je tu obstajalo pred novonastalim mestom. Tam si bomo ogledali Solkanski železniški most, najdaljši kamniti lok na svetu, ter spoznali njegovo osupljivo zgodbo.

Preostane nam le še po blagem klancu ter vzdolž “krasotice” Soče in slovitega kajakaškega centra do železniške postaje Nova Gorica, edinega poslopja, ki je ostalo na Sukenskem polju na Jugo-strani ob razmejitvi meje po 2. svetovni vojni. Tam je tudi Muzej državne meje, saj je to bilo mesto številnih prebegov.

Celovito doživetje se konča z dolgo trajajoče, a neizmerno slikovito vožno z Bohinjsko železnico do Jesenic in naprej proti Ljubljani.

Povprečna zahtevnost: 

Irena Hlede je po izobrazbi arhitektka, ki pa je delovala tudi na področjih grafičnega oblikovanja, novinarstva in založništva ter trajnostne mobilnosti. Spoznala in ukvarjala se je s številnimi športnimi dejavnostmi, od jadranja do smučanja ali badmintona, a rdeča nit vseskozi ostaja kolesarjenje. Redno sodeluje v nevladni organizaciji Slovenska kolesarska mreža ter z Evropsko kolesarsko federacijo ECF, predava o kolesarstvu ter ves čas ostaja zvesta daljinskemu kolesarjenju. Na tem področju je tudi opravila usposabljanja za Ocenjevalca po shemi “Kolesarsjem prijazen delodajalec”, Izdelovanje mobilnostnih načrtov ter za nadzornika poti EuroVelo (EuroVelo Route Inspector). Pridobila je tudi naziv in znanja za turističnega vodnika na nacionalni ravni ter je ustanoviteljica in lastnica potovalne agencije GremoZeleno – GoGreenWay. Poleg “svojih” področij arhitekture in umetnosti jo živo zanimajo tudi etnologija, geografija in zgodovina s poudarkom na vsem, kar se navezuje na našo tradicijo, posebno pa nekatera “zamolčana” področja, kot so t.i. staroverci oziroma naravoverci. Raziskuje tudi številna “mejna” znanja, kot so radiestezija ali geomantija. Je prepričana ekologinja in nasprotnica nasilja in vojn.

Govori angleško in francosko ter seveda hrvaško in srbsko.